Kako pametno začeti gradnjo Pasivne hiše 

(brez improvizacije in dragih napak)

Vodnik od prve misli do vselitve – za vsakogar, ki noče, da je njegova hiša poskusni zajček.

Pasivna hiša ni le “dobro izolirana hiša”.
Je inženirski podvig. Natančno naravnan stroj za bivanje, kjer morajo parcela, arhitektura, termična masa, prezračevanje, senčenje, zrakotesnost in izvedba delovati kot ena celota.

Predstavljajte si, da se odločite preplezati Triglav.

Lahko greste v natikačih, brez zemljevida in z mislijo: “Saj bo nekako.”
Lahko pa se pripravite, preverite pot, vzamete pravo opremo in izkušenega vodnika.

V obeh primerih je cilj isti – vrh.
Razlika je v tem, kako naporna, nevarna in draga bo pot.

Gradnja hiše je vaš osebni vzpon na Triglav. Z eno pomembno razliko:
če vam v gorah spodrsne, traja bolečina trenutek.
Če pri hiši “zamakne noga”, posledice čutite – in plačujete – naslednjih 30 ali 40 let.

Pasivna hiša pa obljublja tudi nekaj čisto konkretnega:

  • prijetno, stabilno notranjo klimo v vseh letnih časih,
  • svež zrak 24 ur na dan, brez prepiha, vlage in plesni,
  • ogrevanje, ki pogosto stane manj kot vaša mesečna naročnina za telefon.

Toda ta obljuba se uresniči samo, če je hiša zasnovana in zgrajena brez improvizacije.
Najdražja napaka, ki jo lahko naredite pri svojem domu, je ta:

“Eh, bomo sproti videli, saj se bo že nekako izšlo.”

Ta članek je napisan zato, da se temu izognete.
Če razmišljate o pasivni hiši in se sprašujete, kako sploh začeti, kakšen je pravilen vrstni red korakov in kje so največje pasti, je to vodnik, ki vas pelje od prve misli do vselitve.

1. Zakaj “klasičen” pristop pri pasivni hiši odpove

Večina ljudi se gradnje še vedno loteva po vzorcu iz preteklosti:

  • kupi se parcela, ki je “lepa” in na dobri lokaciji,
  • naroči se “lep dizajn” pri arhitektu,
  • pridobi se gradbeno dovoljenje,
  • poišče se izvajalce, ki bodo to nekako spravili skupaj.

V času, ko so bile hiše netesne, energija poceni, radiatorji pa predimenzionirani, je ta pristop še nekako deloval. Napake v zasnovi so se “kurile” v kotlu na olje ali drva.

Pasivna hiša pa je nekaj povsem drugega.
Je sistem, organizem. Če spremenite en del, se spremeni celota:

  • oblika hiše vpliva na toplotne izgube,
  • lega in velikost oken vpliva na sončne dobitke in poletno pregrevanje,
  • količina termične mase vpliva na to, kako hitro se prostor segreje in ohladi,
  • prezračevanje vpliva na kakovost zraka, vlago in porazdelitev toplote,
  • detajli zrakotesnosti in izolacije odločajo o tem, ali je hiša res pasivna ali le “dobro izolirana”.

Če arhitekt hišo nariše kot navadno novogradnjo, potem pa se kasneje “prilepi” še malo več izolacije, “boljša okna” in prezračevalna naprava, to ni pasivna hiša.
To je navadna hiša, ki se pretvarja.

Mini primer iz prakse

Pred časom je prišel k meni par, ki je bil videti že skoraj na cilju:
parcela kupljena, tipski tloris od izvajalca pripravljen, okvirna cena gradnje na mizi. Želela sta “samo še preveriti, ali je hišo smiselno narediti pasivno”.

Ko smo hišo vnesli v energijski model (PHPP), se je pokazalo, da bo v takšni zasnovi poraba energije za ogrevanje skoraj dvakrat višja od pasivnega standarda. Okna so bila prevelika na napačnih straneh, hiša raztegnjena, brez prave termične mase, senčenje nerazrešeno.

Da bi vse to popravili na isti parceli, bi morali povsod “gasiti požare”:
dodajati centimetre izolacije, dražja okna, komplicirane detajle, močnejšo tehnologijo.

Na koncu je bila najbolj racionalna odločitev – začeti idejno zasnovo znova. Tokrat ne iz tipskega tlorisa, ampak iz projektne naloge in energijskega koncepta.

Ta zgodba ni izjema, ampak pravilo: ko je vlak enkrat na napačnem tiru, postane vsaka “optimizacija” samo še dražje popravljanje začetne napake.

Zato linearni, tradicionalni pristop pri pasivni hiši odpove. Namesto zaporedja “parcela – tloris – gradbeno dovoljenje – izvajalci” potrebujete nekaj drugega: celosten, integralni proces, kjer se hiša najprej brezhibno “zgradi na papirju” – šele nato v betonu.

2. Celosten pristop: kaj to v resnici pomeni (in kaj ne)

Beseda celosten je danes modna, a pri pasivni hiši ima zelo konkreten pomen.

Ne pomeni, da “vse dela ena firma”.
Pomeni, da ima hiša od prvega dne eno jasno rdečo nit:

  • najprej se razume vaše življenje in realen proračun, ne tloris,
  • zasnova hiše nastaja skupaj z energijskim konceptom, ne ločeno,
  • arhitekt, gradbeni fizik, strojnik in elektro projektant ne delajo vsak na svojem otoku, ampak usklajeno,
  • nad vsem je nekdo, ki drži niti v rokah in skrbi, da se koncept ne razsuje, ko nastopi gradbišče.

Celosten pristop pomeni, da hiša nastaja od znotraj navzven:

  1. najprej vaše življenje, navade, potrebe,
  2. potem logika prostorov, svetloba, tokovi,
  3. šele nato konstrukcija, materiali, instalacije in tehnologije.

Inženirski del pri pasivni hiši ni nekaj, kar se “doda” na koncu.
Prisoten je že v trenutku, ko se na papirju nariše prva črta.

O tem govori tudi članek:
Celosten pristop k načrtovanju in izvedbi Pasivne hiše.

3. Vaša pasivna hiša kot individualna arhitektura po meri

Pasivna hiša ni tipska številka iz kataloga.
Če naj vam služi naslednjih 30, 40 ali več let, mora biti arhitektura resnično po meri – tako vašega načina življenja kot parcele in klime, v kateri stojite.

To pomeni, da:

  • ne kopiramo hiše s sosednje parcele,
  • ne prilagajamo vaših želja tipski zasnovi, ampak obratno,
  • razmišljamo o hiši kot o “oblačilu po meri”: kroj, materiali in detajli so prilagojeni vam, ne povprečju.

Individualna arhitektura po meri pri pasivni hiši ne pomeni arhitekturnih “vragolij”. Pomeni, da:

  • zasnova podpira sončne dobitke in senčenje,
  • prostori sledijo vašemu dnevnemu ritmu,
  • hiša ima svoj arhitekturni značaj, a je hkrati energijsko izjemno učinkovita,
  • se že v fazi idejne zasnove razmišlja o interierju, pohištvu in tem, kako boste v prostorih dejansko živeli.

To podrobno razlagam v članku:
Vaša pasivna hiša – individualna arhitektura po meri.

4. Pravi začetek: projektna naloga kot “pogodba” med vami in hišo

Veliko investitorjev bi najraje preskočilo ta del in šlo takoj na tlorise in 3D vizualizacije.
A pri pasivni hiši je prvi resen korak projektna naloga – ne risba.

To ni formular za upravno enoto, ampak poglobljen pogovor o vas, ne o zidovih:

  • Kako živite danes in kako boste živeli čez 10 ali 20 let?
  • Koliko vas bo v hiši, ali pričakujete, da bodo otroci ostali dlje doma, potrebovali svoje sobe, domačo pisarno?
  • Potrebujete mir, ločen prostor za delo, sobo za goste, kotiček za glasbo, delavnico, shrambo?
  • Je za vas bolj pomemben velik dnevni prostor ali velik vrt?
  • Ste človek, ki bo užival v kleti, delavnici in shrambi, ali nekdo, ki želi čim manj stopnic?
  • Kakšen proračun je za vas realen, da zaradi hiše ne boste živeli pod kroničnim stresom?

Iz teh odgovorov nastane dokument, ki je več kot seznam želja.
To je strategija hiše.

Za izkušenega arhitekta je projektna naloga kompas:
ve, kaj je bistveno, kje so meje in kam se ne sme iti.

Za vas je varovalka:
preprečuje, da bi se projekt sproti lomil pod težo “še te sobe, še tiste ideje, še tega nasveta”.

Dobro pripravljen začetek je že napol zgrajen dom – le da za zdaj še brez ene same opeke. Še bolj podrobno je to razdelano v članku:
Kako pripraviti kvalitetno projektno nalogo za gradnjo individualne hiše.

5. Parcela: največja skrita odločitev

Če bi morali izbrati eno odločitev, ki najbolj vpliva na kakovost in ceno pasivne hiše, je to parcela.

Mnogi pridejo k arhitektu šele, ko je parcela že kupljena. Pogosto s stavkom:
“Parcela je res lepa in razgledna, zdaj pa bi nekaj v pasivnem standardu.”

“Lepa” parcela je lahko arhitekturno privlačna, a energetsko problematična:

  • severno pobočje,
  • senca sosednjega bloka ali gozda,
  • neugodni odmiki in višin,
  • poplavna ogroženost ali slaba geomehanika.

Razlika med lepo parcelo in dobro parcelo za pasivno hišo je pogosto nekaj deset tisoč evrov v končni bilanci:

  • večja debelina izolacije,
  • dražja okna,
  • zapleteni detajli konstrukcije,
  • boj s pregrevanjem ali pomanjkanjem sonca,
  • drage temeljske rešitve.

Zato je eden najpametnejših korakov, ki jih lahko kot investitor naredite, ta, da arhitekta in energetika vključite že v fazi iskanja zemljišča.

Tak strokovnjak ne gleda samo, kako parcela izgleda, ampak:

  • kako pada sonce decembra in januarja,
  • kakšni so odmiki, dovoljeni gabariti in višine iz prostorskega akta,
  • ali teren omogoča smiselno vkopano klet ali polklet,
  • kakšna je poplavna ogroženost in nivo podtalnice,
  • ali je dostop primeren za gradbišče, ne le za osebni avto.

V praksi se pogosto izkaže, da je boljša parcela tista, ki je na prvi pogled manj “romantična”, a omogoča logično, energijsko učinkovito in finančno obvladljivo pasivno hišo.

Največji prihranek je včasih ta, da problematične parcele preprosto ne kupite.

6. Kaj danes sploh pomeni “dobra nova hiša” v Sloveniji?

Da razumemo, zakaj je pasivni standard sploh smiseln, moramo vedeti, kakšna so danes pravila igre.

Slovenska zakonodaja zahteva, da so nove stavbe skoraj nič-energijske (sNES/nZEB) – to so stavbe z zelo nizko porabo energije, pri čemer je velik del potrebne energije iz obnovljivih virov na kraju samem ali v bližini.

Te zahteve so konkretizirane v Pravilniku o učinkoviti rabi energije v stavbah in tehnični smernici TSG-1-004:2022 Energijska učinkovitost stavb, ki določa minimalne standarde za toplotni ovoj, rabo primarne energije, delež obnovljivih virov in podobno.

Pasivna hiša gre pri tem še korak (ali dva) naprej.
Mednarodni Passive House standard postavlja med ključne pogoje za pasivno hišo to, da letna potreba po toploti za ogrevanje ne preseže 15 kWh/m²a in da je hiša izjemno zrakotesna (n50 ≤ 0,6 h⁻¹ pri 50 Pa).

Praktično to pomeni:

  • nZEB novogradnja je danes “nova normalnost”,
  • pasivna hiša pa je višji standard udobja in stabilnosti, z bistveno nižjimi potrebami po energiji in bolj predvidljivim delovanjem.

Pomemben del slike so tudi subvencije Eko sklada, ki z nepovratnimi sredstvi in ugodnimi krediti spodbujajo gradnjo skoraj nič-energijskih in pasivnih hiš ter vgradnjo kakovostnih komponent (okna, izolacije, prezračevanje, toplotne črpalke, fotovoltaika).

Da je vaš projekt res optimalno usklajen s TSG-1-004:2022 in pravili nZEB, priporočam branje:

7. Od prve skice do energijskega koncepta: hiša kot orkester

Ko imate jasno projektno nalogo in preverjeno parcelo, se začne del, ki ga investitorji najraje vidijo: idejna zasnova.

Tu se hiša prvič pojavi na papirju:

  • tlorisi pokažejo razmerje med prostori,
  • prerezi razkrijejo višine, odnose med etažami,
  • 3D skice dajo občutek volumna, svetlobe in pogledov.

Pri pasivni hiši pa se v ozadju hkrati dogaja še nekaj:
energijski koncept.

Vsaka poteza ima dvojni pomen:

  • arhitekturni – kako se v prostoru živi,
  • fizikalni – kako teče toplota in zrak.

Ko odločamo o velikosti in legi oken, ne razmišljamo le o razgledu in svetlobi, temveč tudi o:

  • sončnih dobitkih pozimi,
  • pregrevanju poleti,
  • možnosti zunanjega senčenja,
  • vplivu na toplotno bilanco hiše.

Ko se odločamo o konstrukciji, ni pomembno le, ali je zid debel 20 ali 25 cm, temveč koliko termične mase bo dejansko na voljo v notranjosti, da bo hiša poleti ostajala stabilno hladna, pozimi pa dolgo držala toploto.
To podrobneje razlagam v člankih:

Pri tem igra ključno vlogo orodje PHPP – računski model pasivne hiše.
PHPP ni papir za Eko sklad. Je možgani hiše:

  • že v fazi skic pokaže, kakšna bo letna poraba energije,
  • pokaže, kako se sprememba oblike, oken, izolacije pozna pri kilovatnih urah in evrih,
  • omogoči, da najdemo najbolj ekonomično kombinacijo: kje se bolj splača dodati 2 cm izolacije, kje zmanjšati okno, kje spremeniti detajl.

O tem si lahko več preberete v člankih:

Tukaj se zgodi najcenejši in najbolj varen del “igre”:
Napake popravljamo na zaslonu in na papirju – ne na gradbišču.

8. Projekt kot operacijski načrt, ne kot formalnost

Mnogi investitorji doživljajo projektno dokumentacijo kot nujno zlo: nekaj, kar je treba imeti za gradbeno dovoljenje.
Pri pasivni hiši je resnica ravno obratna. Projekt je vaša največja zaščita.

Dokumentacija, ki je dovolj za upravno enoto (DGD), ni dovolj za kakovostno izvedbo pasivne hiše.
Potrebujete projekt za izvedbo (PZI), ki ne govori le, kako hiša izgleda, ampak tudi:

  • kako natančno je sestavljen toplotni ovoj v vseh kritičnih detajlih,
  • kje poteka zrakotesna ravnina in kako se neprekinjeno nadaljuje skozi vse prostore,
  • kako se vgradijo okna, da ne nastanejo toplotni mostovi,
  • kje tečejo prezračevalni vodi in druge instalacije, da ne uničujejo konstrukcije ali akustike,
  • kako se rešijo balkoni, napušči in terase, da ne postanejo hladna rebra hiše.

Papir je tu vaš najboljši prijatelj.
Napake, popravljene na papirju, stanejo nekaj minut.
Napake, popravljene na gradbišču, stanejo tisoče evrov – ali pa ostanejo za vedno skrite v konstrukciji.

Več o tem, kaj mora projektna dokumentacija za pasivno hišo vsebovati, pišem v člankih:

9. Vodenje projekta in nadzor: kdo drži volan?

Ko je projekt pripravljen in gradbeno dovoljenje pridobljeno, se pojavi novo vprašanje:
“Kdo bo vse to peljal naprej?”

Gradnja pasivne hiše ni samo usklajevanje zidarja, tesarja in keramičarja.
Je orkester desetih, dvajsetih udeležencev: od geomehanika in geodeta, do izvajalcev konstrukcije, fasade, stavbnega pohištva, strojnih in elektro inštalacij, interierja.

V takem orkestru potrebujete dirigenta. Nekoga, ki:

  • razume projekt v celoti,
  • zna razložiti zahteve izvajalcem,
  • prepozna napako, preden je prepozno,
  • vas kot investitorja razbremeni stotine malih odločitev, ki jih ne morete kompetentno sprejeti sami.

Pri pasivni hiši ima nadzor še dodatno vlogo:
temelji, ovoji, zrakotesnost, preboji, vgradnja oken, prezračevalne cevi – vse to zahteva kirurško natančnost.

Vodenje projekta Pasivne hiše

Klasični model “ključ v roke” se sliši udobno, a ima eno skrito slabost: isti subjekt pogosto projektira, gradi in “nadzira” sam sebe. Vaš interes (kakovost, dolgoročna stabilnost, energijska učinkovitost) se hitro sreča z interesom podjetja (čas, marža, poenostavitve).

Alternativa je model strokovnega vodenja projekta, kjer:

  • investitor sklepa pogodbe neposredno z izvajalci za posamezne sklope,
  • nad vsem stoji neodvisen strokovnjak, ki projekt vodi, koordinira in nadzira,
  • je stroškovna slika bolj pregledna,
  • imate na svoji strani nekoga, ki ni plačan iz iste “vreče” kot izvajanje.

To podrobno razlagam v članku:
Vodenje projekta Pasivne hiše

in ga dopolnjujem z vidika nadzora v članku:
Projektantski nadzor: ključ do brezhibne gradnje Pasivnih hiš.

BlowerDoor test – detektor resnice

Vprašanje, ki ga pri pasivni hiši ne moremo preskočiti, je zrakotesnost.

Ne ocenjujemo je “na oko”, merimo jo.
Z BlowerDoor testom hišo “napihnemo” in izmerimo, koliko zraka uhaja skozi ovoj. Dobro zasnovana pasivna hiša mora dosegati n50 ≤ 0,6 h⁻¹.

Najbolj pošteno je, če se test naredi dvakrat:

  1. prvič v vmesni fazi, ko je zrakotesni ovoj zaključen, a so stene še odprte,
  2. drugič ob koncu gradnje, kot končna preverba.

Če test delamo šele na koncu, ko je vse zaprto, nanesene so barve, položen parket, je za resne popravke običajno prepozno.

Več o tem v člankih:

10. Gradnja: tam, kjer vsaka malenkost šteje

Na gradbišču se pokaže, kako dobro je bil opravljen predhodni del.

Pri pasivni hiši so nekateri trenutki posebej občutljivi:

  • izvedba temeljne plošče in stik z zemljo – zaščita pred vlago, toplotna izolacija, prvi nivo zrakotesnosti,
  • betoniranje, armiranje, vgradnja masivnega jedra – koliko termične mase bo dejansko “čutila” notranjost,
  • vgradnja fasadne izolacije, reševanje balkonov, napuščev, teras,
  • RAL vgradnja oken, senčenje, reševanje špalet,
  • polaganje prezračevalnih cevi in drugih instalacij, ki ne smejo presekati zrakotesne ravnine.

Vsaka malenkost, ki jo izvajalec naredi “po starem”, pušča posledice:

  • skriti toplotni most,
  • kondenz v konstrukciji,
  • hrup v prezračevalnih kanalih,
  • prepihe ali hladne kote.

Priporočam, da ob branju tega članka pogledate še:

Tukaj se pokaže prava vrednost dobrega projekta in aktivnega nadzora:
ni treba reševati katastrof – preprečujejo se, še preden nastanejo.

11. Prezračevanje, zdravje in udobje

Pasivna hiša brez dobrega prezračevanja ne obstaja.
Kontrolirano prezračevanje z vračanjem toplote je ena ključnih komponent, ki omogoča:

  • svež zrak 24/7,
  • nizko relativno vlažnost brez plesni,
  • manj alergenov in prašnih delcev,
  • enakomerno porazdelitev toplote.

Več si lahko preberete v člankih:

Dobro prezračevanje je eno tistih področij, kjer razlika med “minimalnim standardom” in res dobro pasivno hišo ni več samo v kilovatnih urah, ampak v kakovosti življenja.

12. Vselitev: hiša se ne “dokazuje”, ampak deluje

Ko vstopite v novo pasivno hišo, bi moral biti občutek preprost:

  • tiho,
  • mirno,
  • prijetno.

Brez vohalnih “presenečenj”, brez občutka prepiha, brez ekstremov – ne vročinskih valov poleti, ne “vlečenja” pri nogah pozimi.

Prvo leto bivanja je čas, ko hiša pokaže svoj značaj, vi pa se je naučite uporabljati:

  • kako nastaviti prezračevanje, da vam ustreza,
  • kdaj smiselno odpirati okna,
  • kako skozi dan in leto uporabljati senčenje,
  • kako se hiša odziva na sonce, kuhanje, druženje.

Dobro zasnovana in izvedena pasivna hiša vas po nekaj mesecih nagradi z najboljšo možno lastnostjo:

Ne obremenjuje vas več. Preprosto deluje.

Računi za energijo so nizki, zrak je dober, temperatura stabilna.
Namesto da bi vsako zimo razmišljali, koliko bo stalo ogrevanje, razmišljate, kako boste v tej hiši živeli naslednjih dvajset let.

13. Kakšna je prava pot za bodočega investitorja?

Če morate iz tega članka odnesti samo eno sporočilo, naj bo to:

Pri pasivni hiši je improvizacija najdražja napaka, ki jo boste kdaj naredili pri svojem domu.

Prava pot ni v tem, da na pamet izbirate med ponudbami, tipiziranimi tlorisi in “akcijami”.

Prava pot je, da:

  • prej, kot izberete parcelo, izberete pristop,
  • prej, kot izberete izvajalca, izberete arhitekta in ekipo, ki razume pasivno gradnjo,
  • prej, kot naročite betonsko mešanico, hišo brezhibno “zgradite na papirju”.

Če bi moral iz vseh teh izkušenj povleči en sam praktičen nasvet, bi bil to ta:

Ne začnite z iskanjem najcenejšega izvajalca, začnite z iskanjem pravega vodnika.

Nekoga, ki razume arhitekturo, energijo, konstrukcijo in izvedbo, in vas lahko od prvega pogovora vodi skozi vse faze – od izbire parcele do BlowerDoor testa in prvega leta bivanja.

Šele takrat se gradnja pasivne hiše iz loterije spremeni v dobro načrtovan projekt, v katerem:

  • veste, zakaj je vsaka odločitev takšna, kot je,
  • razumete, kaj dobite za vsak vložen evro,
  • in mirno čakate dan, ko boste ključ vtaknili v svojo ključavnico.

Pasivna hiša ni samo hiša z nižjimi računi.
Je hiša, ki je od prve črte do zadnjega detajla premišljena tako, da vam daje to, kar si v resnici želite:

miren, udoben, zdrav dom z dolgim rokom trajanja.

Če začnete pravilno, je ta cilj dosegljiv.
Ne s srečo – ampak z znanjem, izkušnjami in celostnim pristopom.

Avtor: Alen Mladinov univ.dipl.inž.arh ZAPS 1244

Pogosta vprašanja (FAQ) o začetku gradnje Pasivne hiše

  1. Kako naj začnem, če imam zaenkrat samo idejo, še nimam pa parcele?
    Najbolj smiselno je, da se najprej pogovorite s strokovnjakom za pasivne hiše, ki vam pomaga oblikovati projektno nalogo in okvirni proračun, še preden kupite zemljišče. Tako se izognete nakupu parcele, na kateri bo pasivno hišo zelo težko ali pa nesorazmerno drago zgraditi.
  2. Ali je pasivna hiša res bistveno dražja od “navadne” novogradnje?
    Investicijsko je pasivna hiša običajno nekoliko dražja (približno nekaj odstotkov), vendar se razlika ob pravilnem načrtovanju in izrabi subvencij pogosto bistveno zmanjša. Če gledamo stroške v celotni življenjski dobi hiše (ogrevanje, hlajenje, popravila, zdravje), pasivna hiša praviloma zmaga – pogosto že v prvih letih uporabe.
  3. Kdaj je pravi trenutek za PHPP izračun in ali ga res potrebujem?
    PHPP izračun je smiselno vključiti že v fazi idejne zasnove, ne šele na koncu kot prilogo za Eko sklad. Gre za ključno orodje, s katerim optimiziramo obliko hiše, debeline izolacij, okna, termično maso in instalacije tako, da dosežemo pasivni standard z najnižjimi možnimi stroški.
  4. Koliko časa traja proces od prvega pogovora do vselitve v pasivno hišo?
    Od prvih pogovorov, projektne naloge in idejne zasnove, preko pridobivanja gradbenega dovoljenja do končnega PZI-projekta lahko v praksi mine od približno 6 do 12 mesecev, odvisno od zahtevnosti hiše in hitrosti upravnih postopkov. Sama gradnja pasivne hiše nato običajno traja približno 9 do 16 mesecev, spet glede na velikost, izbrani sistem gradnje in usklajenost izvajalcev.
  5. Ali res potrebujem neodvisno vodenje projekta in nadzor, če imam izvajalca “ključ v roke”?
    Pri pasivni hiši je kakovost odvisna od na stotine detajlov, ki jih investitor sam težko nadzira, izvajalec “ključ v roke” pa jih pogosto prilagaja svojim interesom (čas, strošek, poenostavitve). Neodvisno strokovno vodenje projekta in projektantski nadzor poskrbita, da se na gradbišču spoštuje zasnova, energijski koncept in detajli zrakotesnosti ter da se napake odkrijejo pravočasno.

Kako vam lahko pomagamo?

Če vas zanima naša ponudba, nas lahko kontaktirate preko spodnjega obrazca in se prijavite na brezplačen sestanek, kjer se bomo lahko podrobneje pogovorili o vaših željah in opcijah za kvalitetno in predvidljivo realizacijo vaše pasivne hiše.

Članki o Pasivni hiši in Pasivni gradnji za več in podrobnejše informacije: