Kako načrtovati in izvesti gradnjo pasivne hiše, ki združuje visoko energetsko učinkovitost, udobje in zdravje bivanja, ter estetsko vrednost

Pasivna hiša je koncept gradnje, ki temelji na zmanjšanju potrebe po energiji za ogrevanje, hlajenje, razsvetljavo in delovanje naprav v hiši. Pasivna hiša dosega to z uporabo pasivnih ukrepov, kot so dobra toplotna izolacija, zrakotesnost, prezračevanje z vračanjem toplote, izkoriščanje sončne energije in drugih obnovljivih virov, ter uporaba energetsko varčnih naprav in materialov. Pasivna hiša zagotavlja visoko kakovost bivanja, saj ustvarja prijetno in zdravo notranjo klimo, ki zadovoljuje potrebe in želje stanovalcev. Pasivna hiša je tudi estetsko privlačna, saj odraža harmonijo, eleganco in trajnost.

Kako zgraditi pasivno hišo: ključne faze in nasveti

Pasivna hiša je vrsta hiše, ki porabi zelo malo energije za ogrevanje, hlajenje in prezračevanje. To doseže z uporabo visoko kakovostnih materialov, naprednih tehničnih sistemov in skrbnega načrtovanja. Pasivne hiše so bolj udobne, zdrave in okolju prijazne kot običajne hiše. V tem članku vam bomo predstavili glavne faze gradnje pasivne hiše in vam dali nekaj nasvetov, kako zagotoviti najboljši možni rezultat.

Gradnja pasivne hiše vključuje naslednje faze:

• Načrtovanje: v tej fazi se izdela podroben načrt hiše, ki upošteva potrebe in želje naročnika, lokacijo in orientacijo hiše, energetske zahteve in standarde, proračun in časovni okvir.
• Priprava gradbišča: v tej fazi se pripravi zemljišče za gradnjo, vključno z odstranjevanjem rastlinja, izkopom temeljev in ureditvijo dostopa do gradbišča.
• Postavitev temeljev: v tej fazi se postavijo temelji hiše, ki morajo biti dobro izolirani in zračno nepropustni, da se prepreči toplotni most.
• Gradnja ovoja: v tej fazi se postavijo stene, streha in tla hiše, ki morajo biti visoko izolativni in zračno nepropustni, da se zagotovi energetska učinkovitost.
• Vgradnja oken in vrat: v tej fazi se vgradijo okna in vrata, ki morajo biti dobro izolirana in zračno nepropustna. Prav tako morajo biti pravilno nameščena, da se prepreči toplotni most.
• Vgradnja tehničnih sistemov: v tej fazi se vgradijo ogrevalni in hlajenje sistemi, prezračevalni sistem, električna in vodovodna instalacija, ki morajo biti energetsko učinkoviti in primerni za pasivno hišo.
• Notranja oprema: v tej fazi se namesti notranja oprema hiše, kot so kuhinja, kopalnica, talne obloge in barvanje sten, ki morajo biti kakovostni in skladni s celotnim konceptom hiše.
• Zunanja ureditev: v tej fazi se uredi okolica hiše, vključno z zasaditvijo rastlin, postavitvijo ograje in tlakovanjem dovozne poti, ki morajo biti estetski in funkcionalni.

Vsaka faza gradnje pasivne hiše zahteva skrbno načrtovanje in izvedbo, da se zagotovi največja možna energetska učinkovitost. V nadaljevanju članka vam bomo podrobneje predstavili vsako fazo in vam dali nekaj koristnih nasvetov, kako se izogniti pogostim napakam in težavam.

Načrtovanje: Celostni pristop do izdelave projektne dokumentacije pasivnih hiš

Načrtovanje pasivne hiše je proces, ki vključuje izdelavo podrobnih načrtov in specifikacij za hišo, ki upoštevajo potrebe in želje naročnika, lokacijo in orientacijo hiše, energetske zahteve in standarde, proračun in časovni okvir. Načrtovanje pasivne hiše zahteva celostni in interdisciplinarni pristop, ki vključuje sodelovanje različnih strokovnjakov, kot so arhitekti, statiki, gradbeni fiziki, projektanti strojnih in elektro inštalacij, geomehaniki, izvajalci in nadzorniki.

Celostni pristop do izdelave projektne dokumentacije pasivnih hiš pomeni, da se za vsak objekt posebej analizirajo in optimizirajo naslednji elementi:

Orientacija: Pasivna hiša mora biti orientirana tako, da maksimalno izkoristi sončno energijo za ogrevanje in osvetlitev prostorov. To pomeni, da mora imeti večino oken in bivalnih prostorov obrnjenih proti jugu, medtem ko mora imeti manj oken in servisnih prostorov obrnjenih proti severu. Prav tako je pomembno upoštevati senco sosednjih objektov, dreves in relief ter zagotoviti ustrezno zaščito pred poletno pregrevanjem.

Oblika: Pasivna hiša mora imeti čim bolj kompaktno in preprosto obliko, ki zmanjšuje toplotne izgube skozi ovoj stavbe. To pomeni, da mora imeti čim manjšo površino zunanjih sten in strehe v primerjavi s tlorisno površino, čim manj izboklin in vdolbin, kot so balkoni, terase, izkopi, napušči, itd., ter čim bolj pravilno geometrijo, ki omogoča enakomerno porazdelitev toplote in svetlobe v prostorih. Oblika pasivne hiše mora biti tudi prilagojena orientaciji in klimi, v kateri se nahaja, tako da izkorišča sončno energijo za ogrevanje in osvetlitev, ter preprečuje pregrevanje in senčenje. Oblika pasivne hiše mora biti tudi estetska, saj odraža stil in okus stanovalcev, ter se vključuje v okolje, v katerem stoji.

Materiali in konstrukcija: Pasivna hiša mora biti zgrajena iz materialov, ki imajo visoko toplotno izolativnost in zračno nepropustnost. To pomeni, da morajo materiali preprečevati prehod toplote in zraka skozi ovoj stavbe. Materiali, ki se pogosto uporabljajo za gradnjo pasivnih hiš, so les, lesena vlakna, celuloza, kamena volna, steklena volna, polistiren, poliuretan, itd. Konstrukcija pasivne hiše mora biti tudi trdna in stabilna, da prenese obremenitve in vibracije. Konstrukcija, ki se pogosto uporablja za gradnjo pasivnih hiš, je lesena skeletna konstrukcija, ki je lahka, hitra in enostavna za montažo.

Pri izbiri materialov in konstrukcije pasivne hiše je pomembno upoštevati tudi njihov vpliv na okolje in zdravje. Materiali in konstrukcija pasivne hiše naj bi bili čim bolj naravni, obnovljivi, reciklirani in neškodljivi. To bo pripomoglo k zmanjšanju emisij CO2, odpadkov in onesnaževanja ter k izboljšanju kakovosti zraka in bivalnega ugodja.

Priprava gradbišča: Kako pripraviti zemljišče za gradnjo pasivne hiše

Priprava gradbišča je proces, ki vključuje pripravo zemljišča za gradnjo pasivne hiše, vključno z odstranjevanjem rastlinja, izkopom temeljev in ureditvijo dostopa do gradbišča. Priprava gradbišča je pomembna faza za zagotovitev varnosti in kakovosti gradnje, saj vpliva na stabilnost in trajnost hiše, na preprečevanje onesnaževanja in poškodb ter na optimizacijo časa in stroškov gradnje.

Pri pripravi gradbišča je treba upoštevati naslednje korake:

Odstranjevanje rastlinja: Ta korak vključuje odstranjevanje vseh rastlin, ki bi lahko ovirale gradnjo ali povzročale požarno nevarnost. To vključuje drevesa, grmovje, travo, plevel, itd. Pri odstranjevanju rastlinja je treba paziti, da se ne poškodujejo korenine sosednjih dreves, ki bi lahko destabilizirale tla. Prav tako je treba paziti, da se ne uničijo ali ogrozijo redke ali zaščitene vrste rastlin, ki bi lahko imele ekološko ali kulturno vrednost.

Izkop temeljev: Ta korak vključuje izkop jame za temelje hiše, ki morajo biti dovolj globoki in široki, da zagotovijo stabilnost in izolacijo hiše. Pri izkopu temeljev je treba upoštevati geološke in hidrološke značilnosti zemljišča, kot so vrsta in nosilnost tal, nivo podtalnice, potresna aktivnost, itd. Pri izkopu temeljev je treba paziti, da se ne poškodujejo ali prekinejo obstoječe komunalne napeljave, kot so vodovod, kanalizacija, elektrika, plin, itd. Prav tako je treba paziti, da se ne onesnaži ali izgubi zemljina, ki bi lahko bila uporabna za kasnejšo ureditev okolice hiše.

Ureditev dostopa do gradbišča: Ta korak vključuje ureditev dostopa do gradbišča za gradbene stroje, material in delavce. To vključuje izdelavo dovozne poti, postavitev ograje, postavitev gradbenega kontejnerja, postavitev sanitarij, postavitev električne priključne omarice, itd. Pri ureditvi dostopa do gradbišča je treba upoštevati varnostne in zakonske predpise, kot so omejitve prometa, oddaljenost od sosednjih objektov, varovanje gradbišča, itd.

Pri pripravi gradbišča je priporočljivo sodelovati z izkušenim in kvalificiranim izvajalcem, ki bo zagotovil strokovno in kakovostno izvedbo. V arhitekturnem biroju Arhem in skupini PasivnaGradnja.si imajo dolgoletne izkušnje in reference pri pripravi gradbišč za gradnjo pasivnih hiš. Njihovi izvajalci so usposobljeni in opremljeni za izvedbo vseh potrebnih korakov, ki bodo zagotovili varnost in kakovost gradnje.

Postavitev temeljev: Kako izvesti temeljno ploščo brez toplotnih mostov

Temeljna plošča je osnovni element, na katerem stoji hiša. Pri pasivni hiši je temeljna plošča del toplotnega ovoja stavbe, zato mora biti dobro izolirana in zračno nepropustna. To pomeni, da mora preprečevati prehod toplote in zraka skozi stik med temeljno ploščo in zemljo. Če temeljna plošča ni dovolj izolirana ali ima toplotne mostove, lahko pride do toplotnih izgub, kondenzacije, plesni in slabšega bivalnega ugodja.

Toplotni most je mesto, kjer je toplotna prehodnost ovoja stavbe večja kot v ostalih delih. To pomeni, da se na tem mestu hitreje prenaša toplota iz notranjosti stavbe v okolico ali obratno. Toplotni mostovi lahko nastanejo zaradi neustrezne izolacije, nepravilne konstrukcije, nekakovostne izvedbe ali neprimernih materialov.

Pri postavitvi temeljev je treba paziti, da se ne ustvarijo toplotni mostovi na naslednjih mestih:

• Stik med temeljno ploščo in temeljnimi zidovi
• Stik med temeljno ploščo in zunanjimi zidovi
• Stik med temeljno ploščo in notranjimi zidovi
• Stik med temeljno ploščo in stopnicami
• Stik med temeljno ploščo in inštalacijami
• Stik med temeljno ploščo in opornimi zidovi
• Stik med temeljno ploščo in terenom

Da bi se izognili toplotnim mostovom, je potrebno izvesti izolacijo na spodnji strani temeljne plošče. To pomeni, da se pod temeljno ploščo položi sloj izolacijskega materiala, ki preprečuje prehod toplote med temeljno ploščo in zemljo. Izolacija na spodnji strani temeljne plošče mora biti dovolj debela, da zagotovi ustrezno toplotno upornost. Prav tako mora biti dovolj trdna, da prenese obremenitve, ki jih povzroča teža hiše in zemlje.

Pri izbiri izolacijskega materiala za temeljno ploščo je treba upoštevati naslednje lastnosti:

• Toplotna prevodnost: To je količina toplote, ki se prenese skozi material pri dani temperaturni razliki. Nižja kot je toplotna prevodnost, boljša je izolativnost materiala. Toplotna prevodnost se meri v W/mK.
• Tlačna trdnost: To je največja sila, ki jo material prenese, preden se deformira ali zlomi. Višja kot je tlačna trdnost, bolj odporen je material na obremenitve. Tlačna trdnost se meri v MPa.
• Paroprepustnost: To je sposobnost materiala, da prepušča vodno paro. Višja kot je paroprepustnost, bolj diha material. Paroprepustnost se meri v g/m²d.

Pri izvedbi temeljne plošče je treba upoštevati naslednje korake:

• Polaganje izolacijskega materiala: Ta korak vključuje polaganje izolacijskega materiala na spodnji strani temeljne plošče, ki mora biti dovolj debel, da zagotovi ustrezno toplotno upornost. Izolacijski material mora biti položen na ravno in čisto podlago, brez lukenj, razpok ali drugih nepravilnosti. Izolacijski material mora biti tudi dobro pritrjen na podlago, da se ne premika ali dvigne. Izolacijski material mora biti položen tako, da se prekriva na spojih, da se prepreči prehod zraka. Izolacijski material mora biti tudi zaščiten pred vlago, mehanskimi poškodbami in ognjem.
• Polaganje armaturne mreže: Ta korak vključuje polaganje armaturne mreže na vrhu izolacijskega materiala, ki mora biti dovolj močna, da zagotovi trdnost in stabilnost temeljne plošče. Armaturna mreža mora biti položena tako, da je enakomerno razporejena po celotni površini temeljne plošče, brez prevelikih razmakov ali prekrivanj. Armaturna mreža mora biti tudi dobro pritrjena na izolacijski material, da se ne premika ali zvija. Armaturna mreža mora biti tudi dvignjena od izolacijskega materiala za nekaj centimetrov, da se zagotovi dovolj debelina betona nad njo.
• Betoniranje temeljne plošče: Ta korak vključuje betoniranje temeljne plošče, ki mora biti dovolj debelo, da zagotovi ustrezno toplotno in zvočno izolacijo, odpornost na obremenitve in vlago, ter gladko in ravno površino. Beton mora biti kakovosten, homogen in brez zračnih mehurčkov. Beton mora biti tudi dobro zmešan, pretočen in utrjen. Beton mora biti položen tako, da se enakomerno porazdeli po celotni površini temeljne plošče, brez lukenj, razpok ali drugih nepravilnosti. Beton mora biti tudi dobro stisnjen, izravnan in zglajen. Beton mora biti tudi zaščiten pred soncem, dežjem, vetrom in zmrzaljo, dokler se ne strdi.

Pri gradnji pasivne hiše je pomembno, da se zagotovi ustrezna toplotna izolacija pod temeljno ploščo, ki preprečuje toplotne izgube in vlago. Na trgu obstajata dve pogosti možnosti za to vrsto izolacije: XPS izolacija in granulat penjenega stekla. Obe imata svoje prednosti in slabosti, ki jih je treba upoštevati pri odločanju.

XPS izolacija je izdelana iz ekstrudiranega polistirena, ki je sestavljen iz zaprtih celic, napolnjenih s plinom. Ta plin zmanjšuje toplotno prevodnost materiala in tako preprečuje izgubo toplote iz hiše. XPS izolacija je odporna na vodo in vlago, ima visoko tlačno trdnost in je enostavna za obdelavo in namestitev. Slabost XPS izolacije je, da je neekološka, saj vsebuje škodljive snovi, ki se sproščajo v okolje in prispevajo k globalnemu segrevanju. Poleg tega je XPS izolacija gorljiva in se lahko stopi pri visokih temperaturah.

Granulat penjenega stekla je naravni material, ki je izdelan iz 100% recikliranega stekla. Gre za lahek in vsestranski material, ki ima veliko število por zraka, ujetih v izolaciji. To zagotavlja visoko toplotno izolativnost in zvočno izolacijo. Granulat penjenega stekla je tudi odporen na kemične vplive, napade žuželk in glodalcev, zmrzovanje in taljenje. Prednost granulata penjenega stekla je tudi, da je popolnoma negorljiv, razreda A, in da omogoča odzračevanje nevarnega radona.

Pri izbiri talne izolacije pod temeljno ploščo pasivne hiše je treba upoštevati več dejavnikov, kot so cena, ekološkost, odpornost, izolativnost in varnost. Odločitev je odvisna od vaših prioritet in želja. Za več informacij o penjenem steklu lahko obiščete spletno stran PenjenoSteklo.si.

Več o temeljni plošči si lahko preberete: Temeljna plošča pri Pasivni hiši

Gradnja ovoja: Zakaj izbrati gradbeni sistem TermoLOGiK

Ovoj hiše je sestavljen iz sten, strehe in tal, ki ločujejo notranjost hiše od zunanjega okolja. Pri pasivni hiši je ovoj hiše del toplotnega ovoja stavbe, zato mora biti dobro izoliran in zračno nepropusten. To pomeni, da mora preprečevati prehod toplote in zraka skozi ovoj hiše. Če ovoj hiše ni dovolj izoliran ali ima toplotne mostove, lahko pride do toplotnih izgub, kondenzacije, plesni in slabšega bivalnega ugodja.

Pri gradnji ovoja hiše je treba izbrati primeren gradbeni sistem, ki bo zagotovil visoko kakovost in učinkovitost gradnje. Gradbeni sistem je sestavljen iz materialov, konstrukcije, detajlov in načina gradnje, ki določajo lastnosti in značilnosti ovoja hiše. Gradbeni sistem mora biti prilagojen zahtevam in specifikacijam pasivne hiše, ki so strožje kot pri običajni hiši.

Med različnimi gradbenimi sistemi, ki so na voljo na trgu, je eden izmed najboljših izbir gradbeni sistem TermoLOGiK, ki je inovativen ICF gradbeni sistem, ki je v celoti razvit in proizvajan v Sloveniji. ICF pomeni Insulated Concrete Formwork, kar pomeni, da gre za sistem betonskih zidakov, ki so obdani s toplotno izolacijo iz Neoporja. Gradbeni sistem TermoLOGiK združuje termične, konstrukcijske, detajlne in instalacijske zahteve za gradnjo pasivnih hiš z visoko energetsko učinkovitostjo, zrakotesnostjo, statično in potresno zanesljivostjo ter okoljsko in zdravstveno prijaznostjo.

Gradbeni sistem TermoLOGiK ima številne prednosti pred klasičnimi načini gradnje, med katerimi so:

• Vrhunska toplotna izolacija in termostabilnost: Gradbeni sistem TermoLOGiK ponuja celoten spekter toplotne izolativnosti, vse do ničenergijskih hiš z najbolj izolativnim zidakom na trgu. Toplotni ovoj je homogen, neprekinjen in brez toplotnih mostov. To pomeni, da se preprečujejo izgube toplote skozi stene in druge gradbene elemente. S tem se zmanjša potreba po dodatni izolaciji in izboljša energetska učinkovitost pasivne hiše. Gradbeni sistem TermoLOGiK omogoča tudi gradnjo objektov z veliko termično maso, ki zagotavlja stabilno temperaturo v notranjosti ne glede na zunanje vremenske spremembe. Termična masa je sposobnost materiala, da absorbira in oddaja toploto. Večja kot je termična masa, bolj se objekt upira temperaturnim nihanjem. Gradbeni sistem TermoLOGiK ima visoko termično maso zaradi betonskega jedra zidakov, ki deluje kot akumulator toplote. Tako se objekt pozimi ogreva s sončno toploto in notranjimi viri toplote (ljudje, aparati), poleti pa se hladi s prezračevanjem in senčenjem. Termična masa tako prispeva k bivalnemu ugodju in zmanjšuje potrebo po dodatnem ogrevanju ali hlajenju. Gradbeni sistem TermoLOGiK ima tudi večjo termostabilnost kot lesena gradnja, saj ima boljšo sposobnost uravnavanja temperaturnih nihanj v notranjosti objekta. Termostabilnost je lastnost materiala ali sistema, da ohranja konstantno temperaturo ne glede na spremembe okoljske temperature. Gradbeni sistem TermoLOGiK ima večjo termostabilnost zaradi večje mase in toplotne kapacitete betona, ki deluje kot blažilec temperaturnih sunkov. Tako se objekt ne pregreva ali ohlaja prehitro in ohranja prijetno klimo v notranjosti.
• Hitra in natančna gradnja: Gradbeni sistem TermoLOGiK omogoča hitro in enostavno gradnjo vašega objekta. Vsi elementi sistema so medseboj zelo enostavno sestavljivi v predvidljive oblike, kar omogoča hitro gradnjo in onemogoča napake. Gradbeni sistem TermoLOGiK ima vnaprej predvidene dimenzije, zato na gradbišču ne more priti do napak. Gradbeni sistem TermoLOGiK ima tudi enostaven razvod instalacij v steni, ki se lahko izvede z rezanjem ali vrtanjem izolacije. Gradbeni sistem TermoLOGiK je tudi lahek in preprost za transport in skladiščenje, kar zmanjšuje stroške in čas gradnje.
• Potresna varnost in večuporabnost: Gradbeni sistem TermoLOGiK predstavlja izjemno zanesljivo protipotresno konstrukcijo, ki omogoča podzemne in nadzemne zidove, velike razpone, konzolne forme in mnoge druge arhitektonske oblike. Gradbeni sistem TermoLOGiK ima visoko statično in potresno odpornost zaradi betonskega jedra zidakov, ki deluje kot armiranobetonska konstrukcija. Gradbeni sistem TermoLOGiK je tudi fleksibilen in prilagodljiv, saj omogoča različne debeline betonskega jedra in izolacije, ki se lahko prilagodijo statičnim in energetskim zahtevam objekta. Gradbeni sistem TermoLOGiK je tudi estetski in funkcionalen, saj združuje sodobno arhitekturo in tradicionalne elemente.

Gradbeni sistem TermoLOGiK je idealna izbira za izvedbo ovoja pasivne hiše, saj sistem omogoča izvedbo ovoja brez toplotnih mostov, obenem ima rešene vse detajle in omogoča izvedbo ovoja brez toplotnih mostov. Gradbeni sistem TermoLOGiK omogoča hitro in natančno gradnjo, ki zagotavlja visoko kakovost in učinkovitost gradnje.

Vgradnja oken in vrat: Kako izbrati in namestiti okna in vrata za pasivno hišo

Okna in vrata so elementi, ki omogočajo povezavo med notranjostjo in zunanjostjo hiše. Pri pasivni hiši so okna in vrata del toplotnega ovoja stavbe, zato morajo biti dobro izolirana in zračno nepropustna. To pomeni, da morajo preprečevati prehod toplote in zraka skozi okna in vrata. Če okna in vrata niso dovolj izolirana ali imajo toplotne mostove, lahko pride do toplotnih izgub, kondenzacije, plesni in slabšega bivalnega ugodja.

Pri vgradnji oken in vrat je treba izbrati primerne okenske in vratne profile, steklo in okovje, ki bodo zagotovili visoko kakovost in učinkovitost vgradnje. Okenski in vratni profili so okvirji, ki držijo steklo in okovje. Steklo je prozoren material, ki omogoča prehod svetlobe in pogleda. Okovje je mehanizem, ki omogoča odpiranje in zapiranje oken in vrat.

Okenski in vratni profili, steklo in okovje morajo imeti naslednje lastnosti:

• Toplotna izolativnost: To je sposobnost materiala, da preprečuje prehod toplote skozi material. Višja kot je toplotna izolativnost, boljša je izolacija materiala. Toplotna izolativnost se meri v W/m²K.
• Zračna nepropustnost: To je sposobnost materiala, da preprečuje prehod zraka skozi material. Višja kot je zračna nepropustnost, boljša je tesnost materiala. Zračna nepropustnost se meri v m³/hm².
• Svetlobna prepustnost: To je sposobnost materiala, da prepušča svetlobo skozi material. Višja kot je svetlobna prepustnost, boljša je osvetljenost prostora. Svetlobna prepustnost se meri v %.
• Sončna prepustnost: To je sposobnost materiala, da prepušča sončno energijo skozi material. Višja kot je sončna prepustnost, boljša je izkoriščenost sončne energije. Sončna prepustnost se meri v %.
• Zvočna izolativnost: To je sposobnost materiala, da preprečuje prehod zvoka skozi material. Višja kot je zvočna izolativnost, boljša je zaščita pred hrupom. Zvočna izolativnost se meri v dB.

Pri izbiri oken in vrat za pasivno hišo je treba upoštevati naslednje smernice:

• Okna in vrata morajo biti izdelana iz materialov, ki imajo nizko toplotno prevodnost, visoko zračno nepropustnost, visoko svetlobno prepustnost, nizko sončno prepustnost in visoko zvočno izolativnost. To pomeni, da morajo biti okna in vrata dobro izolirana, tesna, svetla, senčena in tiha.
• Okna in vrata morajo biti izdelana iz materialov, ki so odporni na vremenske vplive, mehanske poškodbe, vlago, ogenj in insekte. To pomeni, da morajo biti okna in vrata trpežna, vzdržljiva, vodoodporna, ognjevarna in neprivlačna za škodljivce.
• Okna in vrata morajo biti izdelana iz materialov, ki so okolju in zdravju prijazni. To pomeni, da morajo biti okna in vrata narejena iz naravnih, obnovljivih, recikliranih in neškodljivih materialov.
• Okna in vrata morajo biti pravilno nameščena, da se preprečijo toplotni mostovi, uhajanje zraka, kondenzacija, plesen in druge težave. To pomeni, da morajo biti okna in vrata dobro pritrjena na stene, tesno zatesnjena s tesnilnimi trakovi in penami, zaščitena s parno zaporo in folijo, ter redno vzdrževana in čiščena.

Med različnimi materiali, ki se uporabljajo za izdelavo oken in vrat, je eden izmed najboljših izbir les, ki je naraven, obnovljiv, recikliran in neškodljiv material. Les ima tudi nizko toplotno prevodnost, visoko zračno nepropustnost, visoko svetlobno prepustnost, nizko sončno prepustnost in visoko zvočno izolativnost. Les je tudi estetski in funkcionalen material, ki se lahko oblikuje v različne oblike in barve.

Več o oknih za pasivno hišo si lahko preberete: Okna za Pasivno hišo: izbira, vgradnja in dodatki

Vgradnja tehničnih sistemov

Prezračevanje z rekuperacijo

Prezračevanje z rekuperacijo je sistem, ki zagotavlja svež in čist zrak v pasivni hiši, hkrati pa varčuje z energijo, saj vrača toploto iz odvajanega notranjega zraka v dovajani zunanji zrak. Prezračevalna naprava s toplotnim menjalnikom je srce tega sistema, ki skrbi za stalno izmenjavo zraka med notranjostjo in zunanjostjo hiše. Prezračevalna naprava ima dva ventilatorja, eden sesa zunanji zrak, drugi pa izpihuje notranji zrak. Oba zraka tečeta skozi toplotni menjalnik, kjer se prenaša toplota med njima, ne da bi se mešala. Tako se zunanji zrak ogreje na želeno temperaturo, preden vstopi v hišo, notranji zrak pa se ohladi, preden zapusti hišo. S tem se doseže visoka učinkovitost rekuperacije, ki lahko preseže 90 %. Prezračevalna naprava ima tudi filtre, ki prečistijo zrak pred prahom, cvetnim prahom, vonjavami in drugimi onesnaževali. Prezračevalna naprava je povezana s cevovodom, ki razvaja zrak po vseh prostorih hiše. Cevovod ima dovodne in odvodne rešetke, ki so nameščene na stropu ali steni. Dovodne rešetke dovajajo svež zrak v bivalne prostore, kot so dnevna soba, spalnica, otroška soba in kuhinja. Odvodne rešetke odvajajo zrak iz vlažnih in onesnaženih prostorov, kot so kopalnica, WC, shramba in utility. S tem se zagotavlja optimalna kakovost zraka in vlage v hiši. Prezračevanje z rekuperacijo je pomembno za pasivno hišo, saj omogoča udobno in zdravo bivanje, brez potrebe po odpiranju oken. Poleg tega prispeva k zmanjšanju porabe energije za ogrevanje, saj se izkorišča toplota, ki bi sicer ušla na prosto. Prezračevanje z rekuperacijo je tudi prijazno do okolja, saj zmanjšuje emisije CO2 in drugih toplogrednih plinov.

Več o prezračevanju v pasivni hiši si lahko preberete: Prezračevanje v Pasivni hiši: Pomembnost, načela in izvedba prezračevanja v Pasivni hiši

Toplotna črpalka

Toplotna črpalka je naprava, ki izkorišča toploto iz obnovljivih virov, kot so zemlja, voda ali zrak, in jo pretvori v uporabno toploto za ogrevanje in hlajenje objekta ter pripravo sanitarne vode. Toplotna črpalka deluje na principu kroženja hladilnega sredstva med dvema tokokrogoma, zunanjim in notranjim. V zunanjem tokokrogu hladilno sredstvo absorbira toploto iz toplotnega vira, ki je lahko zemlja, voda ali zrak. V notranjem tokokrogu hladilno sredstvo oddaja toploto v toplotni ponor, ki je lahko voda za ogrevanje ali hlajenje prostorov ali sanitarna voda. Toplotna črpalka ima štiri glavne komponente: uparjalnik, kompresor, kondenzator in ekspanzijski ventil. Uparjalnik je del zunanjega tokokroga, kjer hladilno sredstvo sprejema toploto iz toplotnega vira in se upari. Kompresor je del notranjega tokokroga, kjer hladilno sredstvo stisne in mu s tem dvigne temperaturo in tlak. Kondenzator je del notranjega tokokroga, kjer hladilno sredstvo oddaja toploto v toplotni ponor in se skondenzira. Ekspanzijski ventil je del zunanjega tokokroga, kjer hladilno sredstvo zniža tlak in temperaturo ter se pripravi za nov cikel. Toplotna črpalka je primerna za pasivno hišo, saj omogoča visoko stopnjo izrabe obnovljivih virov energije in nizko porabo električne energije za pogon kompresorja. Toplotna črpalka lahko deluje v obeh smereh, tako da lahko poleti hladi objekt, pozimi pa ga ogreva. Toplotna črpalka je tudi ekološka, saj ne proizvaja neposrednih emisij CO2 in drugih toplogrednih plinov.

Več o toplotnih črpalkah si lahko preberete: Toplotne črpalke kot vir za ogrevanje in hlajenje Pasivnih hiš

Viri ogrevanja

Viri ogrevanja so načini, kako se toplota, ki jo proizvede toplotna črpalka, prenaša v prostor. V pasivni hiši se običajno uporabljajo nizkotemperaturni sistemi ogrevanja, ki delujejo z vodo, ki ima temperaturo med 25 in 35 °C. Ti sistemi omogočajo boljši izkoristek toplotne črpalke in večje udobje za stanovalce. Med nizkotemperaturne sisteme ogrevanja spadajo talno gretje, stensko gretje, stropno gretje in aktivacija betona. Talno gretje je sistem, pri katerem se cevi z vodo vgradijo v estrih tal in tako ogrevajo celotno površino tal. Talno gretje ima prednost, da je nevidno, tiho in enakomerno porazdeli toploto po prostoru. Talno gretje je tudi zdravo, saj preprečuje dvigovanje prahu in alergenov ter sušenje zraka. Talno gretje je primerno za pasivno hišo, saj deluje z nizko temperaturo vode in se dobro ujema s prezračevanjem z rekuperacijo. Stensko gretje je sistem, pri katerem se cevi z vodo vgradijo v stene in tako ogrevajo celotno površino sten.

Stensko gretje ima podobne prednosti kot talno gretje, le da je bolj primerno za prostore z velikimi steklenimi površinami, kjer talno gretje ne more zagotoviti dovolj toplote. Stensko gretje je tudi bolj fleksibilno, saj se lahko namesti na katerokoli steno. Stensko gretje je primerno za pasivno hišo, saj deluje z nizko temperaturo vode in se dobro ujema s prezračevanjem z rekuperacijo.

Stropno gretje je sistem, pri katerem se cevi z vodo vgradijo v strop in tako ogrevajo celotno površino stropa. Stropno gretje je primerno za pasivno hišo, saj deluje z nizko temperaturo vode in se dobro ujema s prezračevanjem z rekuperacijo.

Aktivacija betona je sistem, pri katerem se cevi z vodo vgradijo v betonske elemente, kot so stene, stropi in tla, in tako ogrevajo ali hladijo celotno maso betona. Aktivacija betona ima prednost, da izkorišča veliko termično maso betona, ki deluje kot akumulator toplote ali hladu. Aktivacija betona je tudi nevidna, tiha in enakomerno porazdeli toploto ali hlad po prostoru. Aktivacija betona je primerna za pasivno hišo, saj deluje z nizko temperaturo vode in se dobro ujema s prezračevanjem z rekuperacijo.

• Več o talnem ogrevanju v Pasivni hiši: Talno gretje v Pasivni hiši
• Več o aktivaciji betona: Aktivacija betona za Pasivne hiše

Električna instalacija

To je sistem, ki zagotavlja električno energijo za napajanje različnih naprav in luči v hiši. Pri pasivni hiši je pomembno, da je električna instalacija energetsko učinkovita in varna, saj tako prispeva k zmanjšanju porabe električne energije, izboljšanju kakovosti svetlobe in preprečevanju požara ali električnega udara. Električna instalacija mora biti tudi prilagojena potrebam in željam stanovalcev, ki lahko izbirajo med različnimi vrstami, barvami in jakostmi svetlobe, ki ustvarjajo različna vzdušja v prostoru. Električna instalacija mora biti tudi usklajena z drugimi tehničnimi sistemi, kot so prezračevanje, ogrevanje, hlajenje in varnost. Pri vgradnji električne instalacije je treba izbrati primerne naprave in materiale, ki bodo zagotovili visoko kakovost in učinkovitost vgradnje. Med električne naprave in materiale, ki se običajno uporabljajo v pasivni hiši, spadajo:

• LED luči: To so luči, ki uporabljajo diode, ki oddajajo svetlobo, ko skozi njih teče električni tok. LED luči imajo prednost, da so zelo varčne z energijo, saj porabijo do 80 % manj električne energije kot navadne žarnice. LED luči imajo tudi dolgo življenjsko dobo, saj lahko svetijo do 50.000 ur. LED luči imajo tudi boljšo kakovost svetlobe, saj imajo visok barvni indeks, ki prikazuje naravne barve predmetov. LED luči imajo tudi možnost regulacije jakosti in barve svetlobe, kar omogoča ustvarjanje različnih vzdušij v prostoru. LED luči so primerne za pasivno hišo, saj zmanjšujejo porabo električne energije, izboljšujejo kakovost svetlobe in ne oddajajo toplote, ki bi lahko vplivala na prezračevanje in ogrevanje.
• Pametna stikala in vtičnice: To so stikala in vtičnice, ki omogočajo daljinsko upravljanje in nadzor električnih naprav in luči v hiši. Pametna stikala in vtičnice se lahko povežejo z internetom in omogočajo dostop do električnih naprav in luči preko pametnega telefona, tablice ali računalnika. Pametna stikala in vtičnice imajo prednost, da omogočajo večjo udobnost in varnost, saj lahko stanovalci vklopijo ali izklopijo električne naprave in luči kadarkoli in kjerkoli. Pametna stikala in vtičnice imajo tudi prednost, da omogočajo večjo energetsko učinkovitost, saj lahko stanovalci spremljajo in optimizirajo porabo električne energije v hiši. Pametna stikala in vtičnice so primerne za pasivno hišo, saj povečujejo udobje in varnost, zmanjšujejo porabo električne energije in omogočajo integracijo z drugimi tehničnimi sistemi, kot so prezračevanje, ogrevanje, hlajenje in varnost.
• Električne cevi in žice: To so cevi in žice, ki prenašajo električni tok od električne omarice do električnih naprav in luči v hiši. Pri pasivni hiši je pomembno, da so električne cevi in žice kakovostne in varne, saj tako prispevajo k zmanjšanju izgub električne energije, preprečevanju kratkih stikov in požarov ter zagotavljanju stabilne napetosti in toka. Električne cevi in žice morajo biti tudi pravilno nameščene in zaščitene, da se ne poškodujejo ali prekinejo zaradi mehanskih, termičnih ali kemičnih vplivov. Električne cevi in žice morajo biti tudi usklajene z drugimi tehničnimi sistemi, kot so prezračevanje, ogrevanje, hlajenje in varnost. Pri vgradnji električnih cevi in žic je treba izbrati primerne materiale in dimenzije, ki bodo zagotovili visoko kakovost in učinkovitost vgradnje.

Med električne materiale in dimenzije, ki se običajno uporabljajo v pasivni hiši, spadajo:

• Električne cevi: To so cevi, ki ščitijo električne žice pred mehanskimi, termičnimi in kemičnimi vplivi. Električne cevi morajo biti izdelane iz nevnetljivih in odpornih materialov, kot so PVC, PE, PP ali kovina1. Električne cevi morajo biti tudi dovolj debele in trdne, da prenesejo obremenitve, ki nastanejo pri polaganju in uporabi. Pri pasivni hiši je priporočljivo uporabljati električne cevi z večjim premerom, saj tako omogočajo lažje vlečenje in menjavo električnih žic2. Električne cevi morajo biti tudi pravilno razporejene in označene, da se preprečijo zmeda in napake pri priključevanju. Električne cevi morajo biti tudi zrakotesno zaprte na mestih, kjer prehajajo skozi stene, stropove ali tla, da se prepreči uhajanje toplega ali hladnega zraka iz hiše.
• Električne žice: To so žice, ki prenašajo električni tok od električne omarice do električnih naprav in luči v hiši. Električne žice morajo biti izdelane iz visokokakovostnih in varnih materialov, kot so baker, aluminij ali srebro. Električne žice morajo biti tudi dovolj debele in močne, da zagotovijo zadostno pretočnost in odpornost električnega toka. Pri pasivni hiši je priporočljivo uporabljati električne žice z večjim presekom, saj tako zmanjšajo izgube električne energije, ki nastanejo zaradi upornosti in segrevanja žic. Električne žice morajo biti tudi pravilno povezane in izolirane, da se preprečijo kratki stiki, iskrenje in požari. Električne žice morajo biti tudi usklajene z nazivno močjo in napetostjo električnih naprav in luči, ki jih napajajo.

Pri izvedbi elektro inštalacij pri pasivni hiši je potrebno biti pozoren na zrakotesno izvedbo, saj tako povečamo energetsko učinkovitost in udobje bivanja. Zrakotesna izvedba pomeni, da se prepreči nekontrolirano uhajanje ali vdiranje zraka skozi odprtine, ki nastanejo pri vgradnji električnih cevi in žic. Za to je potrebno uporabljati kakovostne in primerne materiale, dimenzije in tehnike polaganja in priključevanja električnih cevi in žic. Tako se zagotovi varna, zanesljiva in trajna elektro inštalacija, ki je usklajena z drugimi tehničnimi sistemi v hiši.

Več o zrakotesnosti v pasivni hiši: Zrakotesnost v pasivni hiši: zakaj je pomembna in kako jo doseči?

Vodovodna instalacija

To je sistem, ki zagotavlja dovod in odvod vode v hiši. Pri pasivni hiši je pomembno, da je vodovodna instalacija energetsko učinkovita in varna, saj tako prispeva k zmanjšanju porabe vode, izboljšanju kakovosti vode in preprečevanju puščanja ali zmrzovanja vode. Vodovodna instalacija mora biti tudi prilagojena potrebam in željam stanovalcev, ki lahko izbirajo med različnimi vrstami, temperaturami in tlaki vode, ki ustrezajo njihovim navadam in preferencam. Vodovodna instalacija mora biti tudi usklajena z drugimi tehničnimi sistemi, kot so prezračevanje, ogrevanje, hlajenje in varnost. Pri vgradnji vodovodne instalacije je treba izbrati primerne naprave in materiale, ki bodo zagotovili visoko kakovost in učinkovitost vgradnje. Med vodovodne naprave in materiale, ki se običajno uporabljajo v pasivni hiši, spadajo:

• Vodomer: To je naprava, ki meri količino vode, ki teče skozi vodovodno instalacijo. Vodomer omogoča nadzor in optimizacijo porabe vode v hiši. Vodomer je običajno nameščen na vhodu vodovodne instalacije v hišo, kjer je lahko dostopen in odčitljiv. Vodomer je lahko mehanski ali elektronski, odvisno od načina merjenja in prikazovanja podatkov. Vodomer je primeren za pasivno hišo, saj zmanjšuje porabo vode, izboljšuje energetsko učinkovitost in omogoča integracijo z drugimi tehničnimi sistemi, kot so prezračevanje, ogrevanje, hlajenje in varnost.
• Cevi in fitingi: To so cevi in spojni elementi, ki prenašajo vodo od vodomera do različnih točk porabe v hiši. Pri pasivni hiši je pomembno, da so cevi in fitingi kakovostni in varni, saj tako prispevajo k zmanjšanju izgub vode, preprečevanju puščanja ali zmrzovanja vode, zagotavljanju stabilne temperature in tlaka vode in preprečevanju rasti bakterij ali alg v vodi. Cevi in fitingi morajo biti tudi pravilno nameščeni in zaščiteni, da se ne poškodujejo ali prekinejo zaradi mehanskih, termičnih ali kemičnih vplivov. Cevi in fitingi morajo biti tudi usklajeni z drugimi tehničnimi sistemi, kot so prezračevanje, ogrevanje, hlajenje in varnost. Pri vgradnji cevi in fitingov je treba izbrati primerne materiale in dimenzije, ki bodo zagotovili visoko kakovost in učinkovitost vgradnje.

Med vodovodne materiale in dimenzije, ki se običajno uporabljajo v pasivni hiši, spadajo:

• Cevi: To so cevi, ki prenašajo vodo od vodomera do različnih točk porabe v hiši. Cevi morajo biti izdelane iz materialov, ki so odporni na korozijo, obrabo, pritisk, temperaturo in UV žarke. Cevi morajo biti tudi gladke, da se zmanjša trenje in izguba tlaka v vodi. Cevi morajo biti tudi izolirane, da se zmanjša izguba toplote v vodi in prepreči zmrzovanje vode. Cevi morajo biti tudi označene, da se lažje prepozna namen in smer vode. Med materiali, ki se uporabljajo za izdelavo cevi, so medenina, baker, jeklo, plastika, polietilen, polipropilen, polibutilen, kovinska plastika in drugi. Med dimenzijami, ki se uporabljajo za izdelavo cevi, so premer, debelina stene, dolžina in upogibni radij. Premer cevi je odvisen od količine in hitrosti vode, ki teče skozi cev. Debelina stene cevi je odvisna od tlaka in temperature vode, ki teče skozi cev. Dolžina cevi je odvisna od razdalje med točkami porabe v hiši. Upogibni radij cevi je odvisen od oblike in smeri cevi. Pri vgradnji cevi je treba upoštevati tehnične norme in standarde, ki določajo največje in najmanjše vrednosti za premer, debelino stene, dolžino in upogibni radij cevi, da se zagotovi varna in učinkovita vgradnja.
• Fitingi: To so spojni elementi, ki povezujejo cevi med seboj ali z drugimi napravami, kot so pipe, ventili, grelci, filtri in drugi. Fitingi omogočajo spajanje, razvejanje, preusmerjanje, zapiranje, reguliranje in merjenje vode v vodovodni instalaciji. Fitingi morajo biti izdelani iz materialov, ki so odporni na korozijo, obrabo, pritisk, temperaturo in UV žarke. Fitingi morajo biti tudi tesni, da se prepreči puščanje vode. Fitingi morajo biti tudi enostavni za montažo in demontažo, da se omogoči vzdrževanje in popravilo vodovodne instalacije. Med materiali, ki se uporabljajo za izdelavo fitingov, so medenina, baker, jeklo, plastika, polietilen, polipropilen, polibutilen, kovinska plastika in drugi. Med vrstami fitingov, ki se uporabljajo za povezovanje cevi, so spojke, kolena, t-kosi, reducirji, zamaški, ventili, merilniki in drugi. Pri vgradnji fitingov je treba upoštevati tehnične norme in standarde, ki določajo največje in najmanjše vrednosti za premer, debelino stene, dolžino in upogibni radij fitingov, da se zagotovi varna in učinkovita vgradnja.

Vgradnja fotovoltaike

Fotovoltaike je sistem, ki pretvarja sončno svetlobo v električno energijo s pomočjo solarnih celic. Solarna celica je naprava, ki sestoji iz polprevodniškega materiala, ki ustvarja električni tok, ko nanj pade sončna svetloba. Solarna celica ima dve plasti, eno pozitivno in eno negativno, ki tvorita električno polje. Ko sončna svetloba zadene solarno celico, se nekateri elektroni sprostijo iz polprevodnika in se premikajo skozi električno polje, kar ustvarja električni tok. Solarna celica proizvaja enosmerni tok, ki ga je treba pretvoriti v izmenični tok, da se lahko uporablja v hiši. Za to se uporablja naprava, ki se imenuje pretvornik. Pretvornik je naprava, ki spreminja enosmerni tok v izmenični tok z ustrezno napetostjo in frekvenco. Pretvornik je običajno nameščen v bližini električne omarice, kjer se poveže z električno instalacijo v hiši. Fotovoltaike je sestavljen iz več solarnih celic, ki so povezane med seboj v modulih. Moduli so nameščeni na strehi ali fasadi hiše, kjer so izpostavljeni sončni svetlobi. Moduli so povezani med seboj v nizih, ki tvorijo solarni generator. Solarni generator je povezan s pretvornikom, ki pretvarja električno energijo iz solarnega generatorja v električno energijo, ki se lahko uporablja v hiši. Fotovoltaike je primeren za pasivno hišo, saj omogoča proizvodnjo električne energije iz obnovljivega vira, ki je sončna svetloba. Fotovoltaike zmanjšuje porabo električne energije iz omrežja, izboljšuje energetsko učinkovitost in zmanjšuje emisije CO2 in drugih toplogrednih plinov. Fotovoltaike je tudi ekonomičen, saj se investicija v fotovoltaike povrne v nekaj letih z zmanjšanjem računov za elektriko. Fotovoltaike je tudi estetski, saj se lahko moduli prilagodijo obliki in barvi strehe ali fasade hiše.

Pri vgradnji fotovoltaike je treba izbrati primerne naprave in materiale, ki bodo zagotovili visoko kakovost in učinkovitost vgradnje. Med fotovoltaične naprave in materiale, ki se običajno uporabljajo v pasivni hiši, spadajo:

• Solarna celica: To je naprava, ki pretvarja sončno svetlobo v električno energijo s pomočjo polprevodniškega materiala. Solarna celica ima dve plasti, eno pozitivno in eno negativno, ki tvorita električno polje. Solarna celica proizvaja enosmerni tok, ki ga je treba pretvoriti v izmenični tok, da se lahko uporablja v hiši. Solarna celica je osnovni gradnik fotovoltaike. Solarna celica mora biti izdelana iz materialov, ki imajo visoko učinkovitost pretvorbe sončne svetlobe v električno energijo, nizko degradacijo in dolgo življenjsko dobo. Med materiali, ki se uporabljajo za izdelavo solarnih celic, so silicij, galijev arsenid, kadmijev telurid, bakrov indijev galijev selenid in drugi. Med dimenzijami, ki se uporabljajo za izdelavo solarnih celic, so površina, debelina, oblika in barva. Površina solarnih celic je odvisna od količine sončne svetlobe, ki jo lahko absorbirajo. Debelina solarnih celic je odvisna od količine elektronov, ki jih lahko proizvedejo. Oblika solarnih celic je odvisna od načina povezovanja solarnih celic v modulih. Barva solarnih celic je odvisna od vrste polprevodnika in prevleke, ki se uporabljajo za izboljšanje absorpcije sončne svetlobe. Pri vgradnji solarnih celic je treba upoštevati tehnične norme in standarde, ki določajo največje in najmanjše vrednosti za površino, debelino, obliko in barvo solarnih celic, da se zagotovi varna in učinkovita vgradnja.
• Modul: To je sklop solarnih celic, ki so povezane med seboj v eni ali več vrstah. Modul je osnovna enota fotovoltaike. Modul ima dve glavni funkciji: povečati moč in napetost električne energije, ki jo proizvajajo solarne celice, in zaščititi solarne celice pred zunanjimi vplivi, kot so vlaga, prah, veter, sneg in drugi. Modul je sestavljen iz več plasti, ki so: sprednja steklena plošča, ki prepušča sončno svetlobo in ščiti solarne celice, zadnja steklena ali plastična plošča, ki preprečuje vdor vlage in drugih snovi v modul, okvir, ki drži in podpira modul, spojni vodniki, ki povezujejo solarne celice med seboj in z zunanjimi napravami, in spojna škatla, ki vsebuje diode, ki preprečujejo povratni tok električne energije v modul. Modul mora biti izdelan iz materialov, ki so odporni na korozijo, obrabo, pritisk, temperaturo in UV žarke. Modul mora biti tudi tesen, da se prepreči puščanje električne energije. Modul mora biti tudi enostaven za montažo in demontažo, da se omogoči vzdrževanje in popravilo fotovoltaike. Med materiali, ki se uporabljajo za izdelavo modulov, so steklo, plastika, aluminij, baker, kositer in drugi. Med dimenzijami, ki se uporabljajo za izdelavo modulov, so površina, debelina, dolžina, širina in teža. Površina modulov je odvisna od količine in moči solarnih celic, ki jih vsebujejo. Debelina modulov je odvisna od debeline solarnih celic in drugih plasti, ki sestavljajo modul. Dolžina in širina modulov sta odvisni od oblike in števila solarnih celic, ki jih vsebujejo. Teža modulov je odvisna od teže solarnih celic in drugih materialov, ki sestavljajo modul.

Fotovoltaike je sestavljen iz solarnih celic, ki pretvarjajo sončno svetlobo v električni tok, modulov, ki povezujejo solarne celice v enote, in pretvornika, ki pretvarja enosmerni tok v izmenični tok. Fotovoltaike je primeren za pasivno hišo, saj zmanjšuje porabo električne energije iz omrežja, izboljšuje energetsko učinkovitost in zmanjšuje emisije CO2 in drugih toplogrednih plinov. Fotovoltaike je tudi ekonomičen, saj se investicija v fotovoltaike povrne v nekaj letih z zmanjšanjem računov za elektriko. Fotovoltaike je tudi estetski, saj se lahko moduli prilagodijo obliki in barvi strehe ali fasade hiše. Pri vgradnji fotovoltaike je treba izbrati primerne naprave in materiale, ki bodo zagotovili visoko kakovost in učinkovitost vgradnje. Pri vgradnji fotovoltaike je treba upoštevati tehnične norme in standarde, ki določajo največje in najmanjše vrednosti za površino, debelino, dolžino, širino, težo, napetost, tok, moč in učinkovitost fotovoltaike, da se zagotovi varna in učinkovita vgradnja.

Izvedba zrakotesnega ovoja in tesnjenja prehodov

Zrakotesnost je lastnost stavbe, ki pomeni, da je ovoj stavbe (stene, streha, tla) neprepusten za nekontrolirano uhajanje ali vdiranje zraka skozi netesne spoje, fuge, reže ali preboje. Zrakotesnost je pomembna zaradi več razlogov:

• Zmanjšuje toplotne izgube zaradi konvekcije in s tem znižuje potrebo po dodatnem ogrevanju. Po ocenah lahko nezrakotesna stavba izgubi do 30 % toplote zaradi nekontroliranega prehajanja zraka skozi ovoj stavbe.
• Preprečuje kondenzacijo vlage v konstrukciji ovoja stavbe in s tem preprečuje nastanek plesni in poškodb materialov. Vlaga je eden od glavnih vzrokov za propadanje stavb in slabšanje kakovosti zraka v notranjosti. Vlaga nastaja zaradi razlike v temperaturi in relativni vlažnosti med notranjim in zunanjim zrakom. Če je ovoj stavbe netesen, lahko topla in vlažna notranja klima prodre v hladnejše plasti konstrukcije in tam kondenzira. To lahko povzroči gnitje lesa, korozijo kovin, razpad izolacije in rast plesni.
• Zagotavlja boljše bivalno udobje, saj preprečuje prepih in vpliv zunanjih dejavnikov (hrup, prah, vonjave) na notranjo klimo. Prepih je neprijeten pojav, ki nastane zaradi neenakomerne porazdelitve temperature in hitrosti zraka v prostoru. Prepih lahko povzroči nelagodje, mrzlico ali celo bolezen pri ljudeh. Poleg tega lahko netesni spoji omogočajo vdor zunanjih onesnaževalcev (prah, cvetni prah, plini, vonjave) v notranji zrak, kar lahko poslabša kakovost zraka in povzroči alergije ali druge zdravstvene težave.
• Omogoča učinkovito delovanje mehanskega prezračevanja z vračanjem toplote odpadnega zraka. Mehansko prezračevanje je sistem za zagotavljanje svežega in filtriranega zraka v prostorih brez odpiranja oken. Mehansko prezračevanje je nujno potrebno v pasivnih hišah zaradi visoke stopnje tesnosti ovoja stavbe. Mehansko prezračevanje mora biti opremljeno s toplotnim izmenjevalnikom, ki vrača toploto odpadnega zraka v dovodni zrak. S tem se zmanjša potreba po dodatnem ogrevanju svežega zraka in poveča energetska učinkovitost sistema. Če pa je ovoj stavbe netesen, lahko mehansko prezračevanje povzroči neželene tlakovne razlike med notranjostjo in zunanjostjo stavbe. To lahko povzroči uhajanje ali vdiranje zraka skozi netesne spoje in s tem zmanjša učinkovitost toplotnega izmenjevalnika in poveča toplotne izgube.

Za doseganje zrakotesnosti je potrebno izvesti zrakotesni ovoj in tesniti vse prehode, ki se pojavijo z izvedbo inštalacij. Zrakotesni ovoj je sestavljen iz materialov, ki so neprepustni za zrak, kot so folije, tesnilne mase, trakovi, lepila in drugi. Zrakotesni ovoj se izvaja na notranji strani ovoja stavbe, kjer je toplotna izolacija. Tesnjenje prehodov je potrebno izvesti na vseh mestih, kjer inštalacije (električne, vodovodne, prezračevalne, telekomunikacijske in druge) prehajajo skozi ovoj stavbe. Tesnjenje prehodov se izvaja z materiali, ki so odporni na temperaturo, vlago, ogenj in druge vplive, kot so manšete, tulci, tesnilne mase, trakovi, lepila in drugi.

Za preverjanje zrakotesnosti se uporablja posebna naprava, ki se imenuje Blower door test. Blower door test je metoda, ki meri količino zraka, ki uhaja ali vdira skozi ovoj stavbe pri določeni tlakovni razliki med notranjostjo in zunanjostjo stavbe. Blower door test se izvaja tako, da se v ena od zunanjih vrat namesti začasna vrata z vgrajenim ventilatorjem, ki ustvarja podtlak ali nadtlak v stavbi. S pomočjo merilnikov se nato izmeri pretok zraka skozi ventilator in tlakovna razlika med notranjostjo in zunanjostjo stavbe. Iz teh podatkov se izračuna koeficient zrakoneprepustnosti n50, ki pomeni število zračnih menjav na uro pri tlakovni razliki 50 Pa. Manjši je koeficient n50, bolj je stavba zrakotesna. Standard za pasivne hiše zahteva, da je koeficient n50 manjši od 0,6 h-1.

Več o zrakotesnosti v Pasivni hiši: Zrakotesnost v pasivni hiši: zakaj je pomembna in kako jo doseči?

Notranja oprema

Notranja oprema je sklop elementov, ki določajo funkcionalnost, estetiko in udobje bivalnih prostorov v hiši. Notranja oprema vključuje kuhinjo, kopalnico, talne obloge, barvanje sten in druge dekorativne in uporabne predmete. Notranja oprema je pomembna zaradi več razlogov:

• Vpliva na kakovost bivanja, saj ustvarja prijetno in zdravo notranjo klimo, ki zadovoljuje potrebe in želje stanovalcev. Notranja oprema mora biti ergonomska, funkcionalna, praktična, varna in higienska, da omogoča udobno in enostavno uporabo prostorov in naprav v hiši.
• Vpliva na energetsko učinkovitost, saj lahko zmanjša ali poveča porabo energije za ogrevanje, hlajenje, razsvetljavo in delovanje naprav v hiši. Notranja oprema mora biti izbrana in nameščena tako, da izkorišča naravno svetlobo in toploto, preprečuje toplotne izgube in pregrevanje, zagotavlja dobro izolacijo in zrakotesnost, ter uporablja energetsko varčne naprave in materiale.
• Vpliva na estetsko vrednost, saj daje hiši osebni pečat in izraža stil in okus stanovalcev. Notranja oprema mora biti skladna s celotnim konceptom hiše, ki temelji na pasivni gradnji, ter odražati harmonijo, eleganco in trajnost.

Pri izbiri in namestitvi notranje opreme je treba upoštevati naslednje vidike:

• Velikost, obliko in razporeditev prostorov v hiši, ki določajo optimalno postavitev in dimenzije elementov notranje opreme.
• Potrebe, želje in preference stanovalcev, ki določajo funkcijo, kakovost in stil elementov notranje opreme.
• Proračun, ki določa cenovni razred in količino elementov notranje opreme.
• Tehnične norme in standarde, ki določajo minimalne zahteve in priporočila za varnost, zdravje, učinkovitost in trajnost elementov notranje opreme.

Med elementi notranje opreme, ki se običajno uporabljajo v pasivni hiši, spadajo:

• Kuhinja: To je prostor, kjer se pripravlja in uživa hrana. Kuhinja mora biti opremljena z vsemi potrebnimi napravami, kot so pečica, kuhalna plošča, hladilnik, zamrzovalnik, pomivalni stroj, mikrovalovna pečica, napa, grelnik vode in drugi. Kuhinja mora biti tudi opremljena z vsemi potrebnimi elementi, kot so kuhinjski elementi, pult, korito, pipe, omarice, predali, police, koši in drugi. Kuhinja mora biti izdelana iz materialov, ki so odporni na vlago, toploto, madeže, praske in udarce, kot so les, kovina, steklo, keramika, plastika in drugi. Kuhinja mora biti tudi zasnovana tako, da omogoča dobro osvetlitev, prezračevanje, ergonomijo, higieno in varnost. Kuhinja mora biti tudi usklajena s celotnim stilom in barvno shemo hiše.
• Kopalnica: To je prostor, kjer se opravlja osebna higiena. Kopalnica mora biti opremljena z vsemi potrebnimi napravami, kot so tuš, kad, umivalnik, stranišče, bide, sušilec za lase, brivnik in drugi. Kopalnica mora biti tudi opremljena z vsemi potrebnimi elementi, kot so kopalniški elementi, pult, pipe, ogledalo, omarice, predali, police, koši, brisače, mila, šamponi in drugi. Kopalnica mora biti izdelana iz materialov, ki so odporni na vlago, plesen, bakterije, korozijo in obrabo, kot so keramika, steklo, kovina, plastika in drugi. Kopalnica mora biti tudi zasnovana tako, da omogoča dobro osvetlitev, prezračevanje, ergonomijo, higieno in varnost. Kopalnica mora biti tudi usklajena s celotnim stilom in barvno shemo hiše.
• Talne obloge: To so materiali, ki pokrivajo tla v hiši. Talne obloge morajo biti izbrane in nameščene tako, da zagotavljajo udobje, toplotno izolacijo, zvočno izolacijo, protizdrsno lastnost, odpornost na obrabo, madeže, praske in udarce, enostavno čiščenje in vzdrževanje, ter estetski videz. Talne obloge morajo biti tudi skladne s funkcijo in stilom prostora, v katerem se nahajajo. Med materiali, ki se uporabljajo za talne obloge, so parket, laminat, vinil, pluta, keramika, kamen, preproga, guma in drugi.
• Barvanje sten: To je postopek, s katerim se nanese barva na stene v hiši. Barvanje sten mora biti izvedeno tako, da zagotavlja zaščito, trajnost, higieno in estetiko sten. Barva mora biti izbrana in nanešena tako, da ustreza funkciji, stilu in barvni shemi prostora, v katerem se nahaja. Barva mora biti tudi kakovostna, okolju prijazna, odporna na vlago, plesen, umazanijo, praske in udarce, enostavna za nanašanje in čiščenje, ter neškodljiva za zdravje. Med vrstami barv, ki se uporabljajo za barvanje sten, so disperzijske, lateksne, silikatne, silikonske, akrilne, mineralne in druge.

Izdelava projekta interierja v sklopu izdelave projekta Pasivne hiše

Projekt interierja je projekt, ki obsega idejno in izvedbeno zasnovo notranjih prostorov, materialov, barv, svetil, pohištva in ostale opreme. Projekt interierja je pomemben del pasivne hiše, saj prispeva k estetiki, funkcionalnosti in prijetnosti prostorov. Projekt interierja mora biti usklajen z arhitekturno zasnovo pasivne hiše, ki določa obliko, velikost in orientacijo objekta ter njegove gradbene elemente.

Izdelava projekta interierja v sklopu izdelave projekta pasivne hiše je najboljša rešitev, saj omogoča celostni pristop k načrtovanju in gradnji pasivne hiše. Izdelava projekta interierja v sklopu izdelave projekta pasivne hiše ima naslednje prednosti:

• Zagotavlja skladnost in harmonijo med notranjo in zunanjo podobo pasivne hiše, saj se upoštevajo isti kriteriji in zahteve za pasivno gradnjo, kot so energetska učinkovitost, trajnost, zdravje in udobje.
• Omogoča optimalno izrabo prostora in materialov, saj se že v fazi načrtovanja določi vsa notranja oprema in materiali, ki bodo v objektu. To preprečuje nepotrebne stroške, odpadke in popravke pri izvedbi gradnje in opremljanja.
• Zagotavlja kakovost in zadovoljstvo naročnika, saj se že v fazi načrtovanja upoštevajo njegove potrebe, želje in preference glede notranje opreme in materialov. Naročnik lahko sodeluje pri izbiri in odločanju o notranji opremi in materialih, ki bodo v objektu, ter spremlja njihovo izvedbo in montažo.
• Omogoča hitrejšo in lažjo gradnjo in opremljanje, saj se že v fazi načrtovanja določi vse potrebne tehnične podatke, kot so dimenzije, položaj, priključki, barve, vzorci in drugi. To olajša koordinacijo in komunikacijo med različnimi izvajalci in dobavitelji, ki sodelujejo pri gradnji in opremljanju.

Več o projektu interierja si lahko preberete:

• Izdelava projekta interierja v Pasivni hiši
• Nadzor pri izvedbi interierja Pasivne hiše

Zunanja ureditev

Zunanja ureditev je sklop del, ki se izvedejo na zemljišču okoli hiše, da se ustvari prijetno in funkcionalno bivalno okolje. Zunanja ureditev vključuje zasaditev rastlin, postavitev ograje in tlakovanje dovozne poti, ki morajo biti estetski in funkcionalni. Zunanja ureditev je pomembna zaradi več razlogov:

• Vpliva na vizualno privlačnost hiše, saj daje hiši značaj in osebnost, ter ustvarja harmonijo med hišo in naravo. Zunanja ureditev mora biti skladna s celotnim konceptom hiše, ki temelji na pasivni gradnji, ter odražati lepoto, eleganco in trajnost.
• Vpliva na kakovost bivanja, saj omogoča uživanje v naravi, svežem zraku in sončni svetlobi, ter ponuja možnosti za sprostitev, rekreacijo in druženje. Zunanja ureditev mora biti prilagojena potrebam in željam stanovalcev, ki lahko izbirajo med različnimi vrstami, barvami in vonjavami rastlin, ter različnimi materiali, oblikami in vzorci ograje in tlakovanja.
• Vpliva na energetsko učinkovitost, saj lahko zmanjša ali poveča porabo energije za ogrevanje, hlajenje, razsvetljavo in zalivanje hiše. Zunanja ureditev mora biti izbrana in izvedena tako, da izkorišča naravne vire, kot so deževnica, kompost, sončna energija in drugi, ter uporablja energetsko varčne naprave in materiale.

Pri izbiri in izvedbi zunanje ureditve je treba upoštevati naslednje vidike:

• Velikost, obliko in lego zemljišča, ki določajo optimalno postavitev in dimenzije elementov zunanje ureditve.
• Potrebe, želje in preference stanovalcev, ki določajo funkcijo, kakovost in stil elementov zunanje ureditve.
• Proračun, ki določa cenovni razred in količino elementov zunanje ureditve.
• Tehnične norme in standarde, ki določajo minimalne zahteve in priporočila za varnost, zdravje, učinkovitost in trajnost elementov zunanje ureditve.

Med elementi zunanje ureditve, ki se običajno uporabljajo v pasivni hiši, spadajo:

• Zasaditev rastlin: To je postopek, s katerim se na zemljišču posadijo različne vrste rastlin, ki imajo dekorativno, uporabno ali ekološko vlogo. Zasaditev rastlin mora biti izvedena tako, da zagotavlja lepoto, raznolikost in zdravje rastlin, ter skladnost z okoljem. Rastline morajo biti izbrane in posajene tako, da ustrezajo podnebju, zemlji, vodi, svetlobi in drugim dejavnikom, ki vplivajo na njihovo rast in razvoj. Rastline morajo biti tudi zasnovane in razporejene tako, da ustvarjajo harmonijo, kontrast in ritem v prostoru, ter upoštevajo njihovo velikost, obliko, barvo, vonj, cvetenje in drugo. Med vrstami rastlin, ki se uporabljajo za zasaditev, so trave, cvetlice, grmovnice, drevesa, zelišča, zelenjava, sadje in drugo.
• Postavitev ograje: To je postopek, s katerim se na zemljišču postavi ograja, ki ima varovalno, označevalno ali dekorativno vlogo. Postavitev ograje mora biti izvedena tako, da zagotavlja varnost, zasebnost in estetiko zemljišča, ter skladnost s hišo. Ograja mora biti izbrana in postavljena tako, da ustreza velikosti, obliki in legi zemljišča, ter upošteva njegovo namembnost, okolje in sosedstvo. Ograja mora biti tudi zasnovana in izdelana tako, da ustvarja harmonijo, kontrast in ritem v prostoru, ter upošteva njeno višino, dolžino, material, obliko, barvo, vzorec in drugo. Med vrstami ograj, ki se uporabljajo za postavitev, so lesene, kovinske, kamnite, betonske, plastične, žive in druge.
• Tlakovanje dovozne poti: To je postopek, s katerim se na zemljišču tlakuje dovozna pot, ki omogoča dostop do hiše z vozilom. Tlakovanje dovozne poti mora biti izvedeno tako, da zagotavlja funkcionalnost, trajnost in estetiko dovozne poti, ter skladnost s hišo. Dovozna pot mora biti izbrana in tlakovana tako, da ustreza velikosti, obliki in legi zemljišča, ter upošteva njegovo namembnost, okolje in sosedstvo. Dovozna pot mora biti tudi zasnovana in izdelana tako, da ustvarja harmonijo, kontrast in ritem v prostoru, ter upošteva njeno širino, dolžino, material, obliko, barvo, vzorec in drugo. Med vrstami materialov, ki se uporabljajo za tlakovanje, so kamen, beton, opeka, asfalt, guma, trava in drugi.

Za izdelavo projekta zunanje ureditve, vključno s projektom hortikulture, je zelo pametno obdelati v sklopu celostne projektne dokumentacije, ker se lahko na ta način določi vsa zunanja ureditev in materiali, ki bodo na zemljišču. To je celostni pristop, ki omogoča naslednje prednosti:

• Zagotavlja skladnost in harmonijo med zunanjo in notranjo podobo pasivne hiše, saj se upoštevajo isti kriteriji in zahteve za pasivno gradnjo, kot so energetska učinkovitost, trajnost, zdravje in udobje.
• Omogoča optimalno izrabo zemljišča in materialov, saj se že v fazi načrtovanja določi vsa zunanja ureditev in materiali, ki bodo na zemljišču. To preprečuje nepotrebne stroške, odpadke in popravke pri izvedbi ureditve in zasaditve.
• Zagotavlja kakovost in zadovoljstvo naročnika, saj se že v fazi načrtovanja upoštevajo njegove potrebe, želje in preference glede zunanje ureditve in materialov. Naročnik lahko sodeluje pri izbiri in odločanju o vrsti in obliki zelenih površin, tlakovanih površin, ograj, vodnih elementov, vrtnega pohištva in drugih elementov zunanje ureditve. Naročnik lahko tudi izrazi svoje želje glede barvne sheme, sloga in vzdušja, ki ga želi ustvariti na svojem zemljišču. Na ta način se zagotovi, da bo zunanja ureditev ustrezala naročnikovemu okusu in pričakovanjem. Omogoča lažjo in hitrejšo izvedbo zunanje ureditve, saj se že v fazi načrtovanja določijo vsi potrebni podatki in dokumenti, ki so potrebni za pridobitev dovoljenj, soglasij, ponudb in izvajalcev. Tako se zmanjša možnost zapletov, zamud in sprememb pri izvedbi ureditve in zasaditve.

Pri gradnji pasivne hiše je priporočljivo, da se projekt zunanje ureditve, vključno s projektom hortikulture, obdela v sklopu celostne projektne dokumentacije. To je celostni pristop, ki prinaša številne prednosti, kot so skladnost in harmonija med zunanjo in notranjo podobo hiše, optimalna izraba zemljišča in materialov, kakovost in zadovoljstvo naročnika ter lažja in hitrejša izvedba zunanje ureditve.

Pri gradnji pasivne hiše je pomemben celostni pristop, ki zajema tako izdelavo projektne dokumentacije kot izvedbo gradnje. Izdelava projektne dokumentacije je storitev, ki jo ponuja biro Arhem – pasivna arhitektura, ki je specializiran za projektiranje in gradnjo pasivnih hiš. Biro Arhem – pasivna arhitektura vam lahko ponudi celovito storitev od izdelave projektne dokumentacije, pridobitve gradbenega dovoljenja, ureditve subvencij in kreditov, do izvedbe gradnje in opremljanja pasivne hiše na ključ. Biro Arhem – pasivna arhitektura vam lahko zagotovi tudi kakovostno in profesionalno izdelavo projekta interierja in projekta zunanje ureditve v sklopu izdelave projekta pasivne hiše, ki bosta ustrezala vašim potrebam in željam.

V arhitekturnem biroju Arhem – pasivna arhitektura in skupini PasivnaGradnja.si uporabljajo celostni pristop do izdelave projektne dokumentacije pasivnih hiš, ki vključuje izbiro najprimernejših materialov in konstrukcije za vsak objekt posebej. S tem zagotavljajo visoko kvaliteto projektne dokumentacije, ki omogoča učinkovito in uspešno izvedbo pasivne hiše. Naši projekti so prilagojeni potrebam in željam naročnikov, lokaciji in kontekstu, energetskim zahtevam in standardom, proračunu in časovnemu okviru. Projekti so tudi estetski in funkcionalni, saj združujejo sodobno arhitekturo in tradicionalne elemente, glede na zahteve posamezne lokacije.

Gradnja pasivne hiše je investicija, ki se vam bo obrestovala v dolgoročnem prihranku energije, izboljšanju kakovosti bivanja in zmanjšanju vpliva na okolje. Pasivna hiša je hiša, ki združuje visoko energetsko učinkovitost, udobje in zdravje bivanja, ter estetsko vrednost. Pasivna hiša je hiša, ki je prijazna do vas in do planeta.

Avtor: Alen Mladinov univ.dipl.inž.arh ZAPS 1244

Kako vam lahko pomagamo?

Če vas zanima naša ponudba, nas lahko kontaktirate preko spodnjega obrazca in se prijavite na brezplačen sestanek, kjer se bomo lahko podrobneje pogovorili o vaših željah in opcijah za kvalitetno in predvidljivo realizacijo vaše pasivne hiše.

Članki o Pasivni hiši in Pasivni gradnji za več in podrobnejše informacije: