Pregled stanja in predstavitev tehnične smernice TSG-1-007:2023

Radon je naravno prisoten radioaktivni plin, ki nastaja pri razpadu urana v zemeljski skorji. Zaradi svojih fizikalnih lastnosti – je neviden, brez vonja in okusa – ga ljudje ne moremo zaznati, kar pomeni, da se mu lahko izpostavljamo dolga leta, ne da bi se tega zavedali. Čeprav je radon v zunanjih prostorih običajno prisoten v nizkih koncentracijah in ne predstavlja večjega tveganja, se lahko v zaprtih prostorih kopiči do nevarnih ravni.

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) ga uvršča med glavne povzročitelje pljučnega raka pri nekadilcih, saj je takoj za kajenjem drugi najpogostejši vzrok za to bolezen. Raziskave so pokazale, da se tveganje za razvoj pljučnega raka povečuje že pri koncentracijah nad 100 Bq/m³, pri čemer je v določenih območjih Slovenije ta vrednost večkrat presežena.

Slovenija zaradi svoje geološke sestave in specifičnih lastnosti podlage spada med države, kjer je prisotnost radona v notranjih prostorih pogosto povišana. Zlasti ogrožena so območja z uranovimi nahajališči, propustnimi tlemi in specifično sestavo kamnin, ki omogočajo lažje prodiranje radona v stavbe. Zaradi tega je problematika radona ključnega pomena pri načrtovanju, gradnji in sanaciji objektov, pri čemer so potrebni preventivni ukrepi za zaščito pred njegovimi škodljivimi vplivi.

Tehnična smernica TSG-1-007:2023 določa standardizirane ukrepe za preprečevanje in zmanjšanje prisotnosti radona v stavbah ter predstavlja pomembno orodje za projektante, investitorje in lastnike objektov. Namen tega članka je predstaviti problematiko radona, njegove vplive na zdravje, metode merjenja, zakonodajne zahteve ter najbolj učinkovite rešitve za zaščito pred radonom v novogradnjah in obstoječih objektih.

Radon in njegovi vplivi na zdravje

Dolgotrajna izpostavljenost povišanim koncentracijam radona v zaprtih prostorih predstavlja resno nevarnost za zdravje. Radon in njegovi razpadni produkti se pri vdihavanju nalagajo v pljučih, kjer z radioaktivnim sevanjem povzročajo okvare celic in povečujejo tveganje za razvoj raka. Po ocenah WHO in Mednarodne agencije za raziskave raka (IARC) je radon drugi najpogostejši vzrok pljučnega raka takoj za kajenjem. Študije so pokazale, da se tveganje za pljučnega raka pri dolgotrajni izpostavljenosti radonu povečuje že pri koncentracijah nad 100 Bq/m³. V Sloveniji velja, da ima približno 14 % vseh pljučnih rakov vzročno povezavo z radonom.

Mehanizem škodljivega delovanja radona

Radon sam po sebi ni neposredno škodljiv, vendar njegovi razpadni produkti, kot so polonij-218, polonij-214 in svinec-214, predstavljajo veliko tveganje za zdravje. Ko jih vdihnemo, se delci radona in njegovih razpadnih produktov nalagajo na stene dihalnih poti in pljučnih alveolov. Ti delci so alfa sevalci, kar pomeni, da oddajajo močno ionizirajoče sevanje, ki poškoduje celice dihalnega sistema in povečuje verjetnost nastanka mutacij, kar vodi v razvoj pljučnega raka.

Povezava med radonom in pljučnim rakom

Epidemiološke študije so pokazale, da se tveganje za pljučnega raka povečuje sorazmerno s koncentracijo radona v notranjih prostorih in trajanjem izpostavljenosti. Ključne ugotovitve raziskav:

• Pri koncentracijah nad 100 Bq/m³ se tveganje za pljučnega raka začne znatno povečevati.
• Pri dolgotrajni izpostavljenosti nad 200 Bq/m³ je tveganje povečano za 16 % na vsakih dodatnih 100 Bq/m³.
• Kadilska populacija je še posebej ogrožena – pri kadilcih, ki so izpostavljeni visokim koncentracijam radona, se tveganje za pljučnega raka poveča kar 25-krat v primerjavi z nekadilci.

Drugi možni zdravstveni vplivi radona

Poleg pljučnega raka so nekatere študije nakazale, da bi lahko bila dolgotrajna izpostavljenost radonu povezana tudi z:

• Kroničnimi boleznimi dihal – kot so bronhitis in pljučna fibroza.
• Okvarami DNK v dihalnih celicah – kar lahko vodi v predrakave spremembe.
• Možnimi vplivi na srčno-žilni sistem – čeprav so te povezave še predmet raziskav.

Radon kot skriti problem v domovih in delovnih okoljih

Ker je radon neviden, brez vonja in okusa, ga ne moremo zaznati brez posebnih meritev. Visoke koncentracije se pogosto pojavijo v kletnih prostorih, pritličjih in neprezračevanih sobah, kar pomeni, da se ljudje lahko leta ali celo desetletja nevede izpostavljajo škodljivim vplivom. Zato so redna merjenja ključna za pravočasno prepoznavanje tveganja in izvedbo ustreznih zaščitnih ukrepov.

Dolgotrajna izpostavljenost povišanim koncentracijam radona v zaprtih prostorih predstavlja resno nevarnost za zdravje. Radon in njegovi razpadni produkti se pri vdihavanju nalagajo v pljučih, kjer z radioaktivnim sevanjem povzročajo okvare celic in povečujejo tveganje za razvoj raka. Po ocenah WHO in Mednarodne agencije za raziskave raka (IARC) je radon drugi najpogostejši vzrok pljučnega raka takoj za kajenjem. Študije so pokazale, da se tveganje za pljučnega raka pri dolgotrajni izpostavljenosti radonu povečuje že pri koncentracijah nad 100 Bq/m³. V Sloveniji velja, da ima približno 14 % vseh pljučnih rakov vzročno povezavo z radonom.

Viri radona in mehanizmi vstopanja v stavbe

Radon v stavbah izvira iz različnih virov, med katerimi so najpomembnejši:

• Tal in kamnin pod objektom – glavni vir radona so zemeljske plasti, bogate z uranom, iz katerih se radon sprošča in prehaja v zrak ali v vodo. Regije s povečano vsebnostjo granitnih ali vulkanskih kamnin so še posebej izpostavljene. Radon prodira skozi prepustna tla, ki mu omogočajo lažje gibanje proti površini in vstop v stavbe.
• Gradbeni materiali – nekatere gradbene surovine, kot so opeka, beton, plinobetonski bloki in določene vrste mavčnih plošč, lahko vsebujejo naravne radioaktivne elemente, iz katerih se sprošča radon. Kljub temu, da so koncentracije običajno nizke, lahko v stavbah s slabo prezračenimi prostori to prispeva k povišanim vrednostim radona.
• Voda iz podzemnih virov – podzemna voda lahko vsebuje raztopljen radon, ki se sprošča v zrak ob uporabi vode, še posebej pri prhanju, pranju ali pomivanju posode. To je bolj izrazito pri vodnih virih, kot so vodnjaki in vrtine, kjer voda prehaja skozi radijsko bogate kamnine.

Mehanizmi vstopanja radona v stavbe

Radon prehaja v stavbe skozi različne poti, kar je odvisno od tlaka, prepustnosti materialov in zasnove objekta. Glavni mehanizmi vstopanja radona so:

• Razpoke v temeljnih ploščah in stenah – zaradi razpok in neustrezno izvedenih stikov se radon prosto giblje iz tal v notranjost stavbe.
• Stiki med konstrukcijskimi elementi – pomanjkljivo tesnjenje pri prehodih in stikih talnih plošč, sten in temeljnih konstrukcij omogoča uhajanje radona v bivalne prostore.
• Jaški, cevi in inštalacijski preboji – prezračevalne cevi, kanalizacijski jaški, vodovodne in električne inštalacije so pogoste vstopne točke radona, če niso ustrezno zatesnjene.
• Kapilarni dvig skozi porozne materiale – radon se lahko giblje skozi porozne materiale, kot so neizolirani betonski tlaki, opečne stene in nenasičene plasti peska pod objekti.
• Sesalni učinek zaradi tlačnih razlik – v večini stavb je notranji tlak nižji kot tlak v tleh pod objektom, kar povzroča učinek sesanja, ki pospešuje vdor radona v stavbo. Ta pojav je še posebej izrazit v zimskih mesecih, ko je notranji zrak zaradi ogrevanja topel, tlačni diferencial pa še večji.
• Difuzija skozi gradbene materiale – čeprav je ta proces počasnejši, lahko radon prehaja skozi nekatere gradbene materiale, kot so betonske plošče in neizolirani estrihi, kar postopoma povečuje njegovo koncentracijo v notranjih prostorih.

Da bi preprečili prekomeren vnos radona v stavbe, je ključnega pomena uporaba zaščitnih ukrepov, kot so pravilna izvedba temeljnih plošč, tesnjenje razpok in prebojev ter vgradnja sistemov za nadzor radona, kot je centralno prezračevanje. Radon v stavbah izvira predvsem iz:

• tal in kamnin pod objektom,
• gradbenih materialov,
• vode iz podzemnih virov.

Radon vstopa v stavbe skozi razpoke v temeljnih ploščah, stike sten, jaške in druge odprtine. Pritisk v notranjih prostorih je pogosto nižji kot v tleh, kar povzroča sesalni učinek, ki vleče plin v objekt.

Metode merjenja koncentracije radona

Za ugotavljanje prisotnosti radona so na voljo različne metode merjenja, ki jih lahko razdelimo v dve glavni skupini: kratkoročna in dolgoročna merjenja. Izbira metode je odvisna od cilja merjenja – hitra ocena ali natančna analiza povprečne obremenitve radona skozi daljše obdobje.

Kratkoročna merjenja

Kratkoročna merjenja trajajo od 2 do 7 dni in se običajno izvajajo v zimskem času, ko so vrednosti radona običajno najvišje zaradi manjše izmenjave zraka. Uporabljajo se predvsem za:

• Hitro oceno stanja v prostorih, kjer obstaja sum na povišane koncentracije radona.
• Presoja pred prodajo ali nakupom nepremičnine, kadar želimo hitro ugotoviti, ali so potrebni nadaljnji ukrepi.

Vendar kratkoročna merjenja lahko podajo nestabilne rezultate zaradi dnevnih in sezonskih nihanj radona, zato so primerna predvsem kot orientacijska ocena. Najpogosteje uporabljene metode vključujejo:

• Ogljikove kanistre – pasivne merilne naprave, ki absorbirajo radon in omogočajo analizo v laboratoriju.
• Elektretni detektorji – merijo spremembe napetosti zaradi prisotnosti radona.
• Aktivni merilniki – elektronske naprave, ki omogočajo neposredno in stalno spremljanje koncentracije radona v prostoru.

Dolgoročna merjenja

Dolgoročna merjenja trajajo 90 dni ali več in zagotavljajo najbolj zanesljive podatke o povprečnih koncentracijah radona skozi daljše obdobje. Izvajajo se v različnih letnih časih, kar omogoča bolj realno oceno izpostavljenosti. Namenjena so predvsem:

• Natančni oceni tveganja pri dolgoročni izpostavljenosti.
• Potrditvi potrebe po sanacijskih ukrepih v stavbah s povišanimi vrednostmi radona.
• Ugotavljanju učinkovitosti že izvedenih ukrepov za zmanjšanje koncentracije radona.

Najpogostejše metode vključujejo:

• Alfa sledne detektorje – pasivne naprave, ki zajemajo sledi razpada radona na plastičnih filmih, ki se analizirajo v laboratoriju.
• Pasivne difuzijske detektorje – merijo koncentracijo radona brez uporabe elektronskih komponent.

Aktivne naprave za stalno spremljanje radona

Aktivne naprave omogočajo neposredne odčitke koncentracije radona v realnem času in so uporabne za:

• Stalno spremljanje nihanj v različnih delih dneva in leta.
• Nadzor učinkovitosti prezračevalnih sistemov in drugih ukrepov za zmanjšanje radona.
• Zaznavanje nenadnih povišanj radona, ki bi lahko kazala na nove poti vdora v stavbo.

Aktivne naprave delujejo na principu črpanja zraka skozi komoro, kjer se meri količina radona. Najpogosteje uporabljene vrste so:

• Ionizacijske komore – merijo ionske spremembe zaradi prisotnosti radona.
• Scintilacijski detektorji – uporabljajo svetlobno emisijo za zaznavanje razpadnih produktov radona.
• Elektrostatični zbiralniki – zbirajo razpadne produkte radona za natančno določanje njihove koncentracije.

Priporočila za pravilno izvajanje meritev

Za doseganje zanesljivih rezultatov pri merjenju radona je priporočljivo upoštevati naslednje smernice:

• Meritve izvajati v bivalnih prostorih, kjer ljudje preživijo največ časa (spalnice, dnevne sobe, pisarne).
• Detektorje postaviti na višino dihalnega območja (približno 1–1,5 m nad tlemi).
• Izogibati se merjenju v bližini oken, vrat in prezračevalnih odprtin, saj lahko to vpliva na natančnost meritev.
• Izvesti več meritev v različnih prostorih – vrednosti radona se lahko razlikujejo glede na lokacijo v stavbi.

Interpretacija rezultatov in ukrepanje

Rezultati meritev se interpretirajo glede na referenčne vrednosti, ki jih priporočajo mednarodne organizacije:

• Pod 100 Bq/m³ – nizka izpostavljenost, sanacija ni potrebna.
• 100–300 Bq/m³ – srednja izpostavljenost, priporočljivo spremljanje in po potrebi izboljšano prezračevanje.
• Nad 300 Bq/m³ – visoka izpostavljenost, nujno je izvesti sanacijske ukrepe, kot so tesnjenje talnih prebojev, depresurizacija tal in izboljšano prezračevanje.

Pravilno izvedene meritve so temelj učinkovitega načrtovanja zaščite pred radonom, saj omogočajo pravočasno odkrivanje težav in izvedbo ustreznih ukrepov za zmanjšanje tveganja.

Za ugotavljanje prisotnosti radona so na voljo kratkoročne in dolgoročne metode merjenja:

• Kratkoročna merjenja (2 do 7 dni) se uporabljajo za hitre ocene stanja, vendar lahko podajo nestabilne rezultate zaradi vremenskih nihanj.
• Dolgoročna merjenja (90 dni ali več) zagotavljajo bolj zanesljive podatke o povprečnih koncentracijah radona skozi daljše obdobje.
• Aktivne naprave s takojšnjim odčitkom omogočajo stalno spremljanje koncentracij.

Tehnična smernica TSG-1-007:2023 – Zaščita pred radonom v stavbah

Ministrstvo za naravne vire in prostor RS je izdalo Tehnično smernico TSG-1-007:2023, ki podaja smernice za projektiranje in izvedbo objektov z vidika zaščite pred radonom. Ključni poudarki smernice so:

Cilji in pomen smernice

Tehnična smernica določa minimalne zahteve za zaščito pred radonom v stavbah, saj radon predstavlja enega najpogostejših virov naravne radioaktivne obremenitve notranjega okolja. Namen smernice je zagotoviti:

• Varnost uporabnikov stavb – zmanjšanje tveganja za nastanek pljučnega raka in izboljšanje kakovosti zraka v zaprtih prostorih.
• Pravilne postopke pri načrtovanju in gradnji – uvedba standardiziranih rešitev za preprečevanje vstopa radona v objekte.
• Sistematično spremljanje stanja – predpisana merjenja in analize radonske obremenitve ter ukrepi ob preseženih vrednostih.

Preventivni ukrepi pri novogradnjah

• Neprepustna temeljna plošča ali hidroizolacijska membrana – uporaba materialov, ki preprečujejo prehod radona iz tal v stavbo.
• Pasivni in aktivni prezračevalni sistemi – vgradnja cevi pod temelje, ki omogočajo pasivno ali mehansko odvajanje radona iz podlage.
• Tesnjenje prebojev in stikov – natančno izvedeni prehodi inštalacij skozi talne plošče ter zatesnitev stikov med konstrukcijskimi elementi.
• Uporaba nizko-radonskih gradbenih materialov – izogibanje materialom, ki lahko sami oddajajo radon.
• Prezračevanje kletnih prostorov – učinkovito naravno ali mehansko prezračevanje spodnjih etaž, kjer je kopičenje radona najpogostejše.

Sanacija obstoječih objektov

Za že obstoječe objekte smernica predvideva več pristopov za zmanjšanje koncentracije radona:

• Tesnjenje razpok in prebojev – zatesnitev stikov med tlemi in stenami, cevnimi inštalacijami ter vsemi odprtinami.
• Depresurizacija tal pod objektom – vgradnja sistema za odvod radona iz podlage pred vstopom v notranje prostore.
• Povečanje prezračevanja – vgradnja mehanskega prezračevanja z rekuperacijo ali povečanje naravnega prezračevanja.
• Radonski jaški – pasivne ali aktivne prezračevalne cevi, ki omogočajo odvajanje radona iz tal.
• Uporaba radonsko odpornih talnih premazov – posebni premazi, ki zmanjšujejo difuzijo radona skozi betonske konstrukcije.

Priporočila za merjenje in spremljanje

Za zagotovitev varnosti in preprečevanje prekomerne izpostavljenosti radonu je redno merjenje ključnega pomena. Meritve radona so še posebej pomembne v:

• Področjih z znano visoko radonsko obremenitvijo – predvsem v regijah s povečano prisotnostjo urana v tleh.
• Podzemnih in kletnih prostorih – kjer je koncentracija radona največja.
• Novih ali prenovljenih stavbah – kjer izboljšana zrakotesnost lahko poveča kopičenje radona.
• Stavbah z nizkim nivojem prezračevanja – kjer ni ustreznega odvajanja notranjih plinov.

Priporočena metodologija merjenja vključuje:

• Dolgoročna merjenja (90 dni ali več), ki omogočajo natančno oceno povprečne izpostavljenosti.
• Kratkoročna merjenja (2 do 7 dni), ki lahko služijo kot začetna ocena tveganja.
• Uporaba pasivnih detektorjev – kot so alfa sledi ali elektretni detektorji, ki zagotavljajo zanesljive meritve.
• Uporaba aktivnih merilnikov – za stalno spremljanje in analizo dnevnih nihanj koncentracije radona.

V primeru preseženih vrednosti je priporočljivo takojšnje ukrepanje, ki lahko vključuje:

• Izboljšanje prezračevanja – povečanje izmenjave zraka s pomočjo mehanskega prezračevanja ali lokalnih odvodov.
• Tesnjenje razpok in prehodov – omejitev poti vstopa radona iz tal.
• Vgradnja sistema za depresurizacijo tal – aktivni odvod radona izpod temeljev stavbe.

Pravilno spremljanje in hitra reakcija na presežene koncentracije sta ključni za zmanjšanje tveganja dolgoročne izpostavljenosti radonu.

Vgradnja centralnega prezračevalnega sistema kot ključni ukrep

Eden izmed najučinkovitejših ukrepov za zmanjšanje koncentracije radona v stavbah je vgradnja centralnega prezračevalnega sistema z rekuperacijo. Ta sistem omogoča:

• Boljšo kakovost notranjega zraka – stalna menjava zraka zmanjšuje koncentracijo radona in drugih škodljivih snovi.
• Manjše toplotne izgube – prezračevalni sistemi z rekuperacijo toplote omogočajo energetsko učinkovito prezračevanje.
• Boljše bivalne pogoje – stabilna raven vlage in svež zrak prispevata k prijetnemu notranjemu okolju.
• Nižje vrednosti radona – neprekinjeno prezračevanje zagotavlja redno odstranjevanje radona iz notranjih prostorov in zmanjšuje njegovo kopičenje.

Prezračevalni sistemi so še posebej pomembni v novih, energijsko učinkovitih stavbah, kjer je zaradi visoke zrakotesnosti naravno prezračevanje omejeno. Njihova vgradnja se priporoča tudi pri sanaciji starejših objektov, kjer lahko v kombinaciji z drugimi ukrepi (tesnjenje razpok, depresurizacija tal) znatno zmanjša radonsko obremenitev. Večina članic EU je v nacionalno zakonodajo uvedla referenčno raven 300 Bq/m³ (Avstrija, Belgija, Bolgarija, Ciper, Češka, Estonija, Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Madžarska, Litva, Luksemburg, Malta, Poljska, Portugalska, Slovaška, Španija). Nekatere države pa so se odločile za nižjo referenčno vrednost, 200 Bq/m³ (Irska, Italija, Latvija, Švedska) oziroma 100 Bq/m³ (Danska, Nizozemska, Norveška). Referenčno vrednost 100 Bq/m³, nad katero je priporočljivo ukrepanje, priporoča tudi Svetovna zdravstvena organizacija (WHO).

Smernica določa priporočne mejne vrednosti in postopke za merjenje radona v različnih vrstah objektov:

• Mejna vrednost radona v bivalnih prostorih: 300 Bq/m³.
• Redno spremljanje v področjih z visoko radonsko obremenitvijo.
• Priporočljivo izvajanje meritev pred nakupom nepremičnine ali prenovo objekta.

Tehnična smernica je dostopna na tej povezavi: Tehnična smernica TSG-1-007:2023 – Zaščita pred radonom v stavbah

Prisotnost radona v Sloveniji

Radonska obremenitev v Sloveniji je predvsem posledica geoloških značilnosti tal in sestave podlage. Raziskave kažejo, da so določena območja zaradi vsebnosti urana v podtalju bolj izpostavljena povišanim vrednostim radona. Ključni dejavniki, ki vplivajo na koncentracijo radona, so:

• Geološka sestava tal – območja z večjo vsebnostjo granitnih in vulkanskih kamnin imajo večje emisije radona.
• Prepustnost tal – bolj prepustna tla omogočajo lažji prehod radona proti površini in s tem večji vnos v stavbe.
• Način gradnje stavb – starejše stavbe brez ustreznih zaščitnih ukrepov so bolj dovzetne za povečane koncentracije radona.

Območja z visoko radonsko obremenitvijo

Na podlagi meritev, ki jih je opravil Zavod za varstvo pri delu (ZVD), so bila v Sloveniji določena območja, kjer so povprečne vrednosti radona nad priporočljivimi mejami. Med najbolj izpostavljenimi regijami so:

• Osrednjeslovenska regija – območje Ljubljane in njene okolice, zlasti Vič, Šiška in nekatera okoliška naselja.
• Gorenjska – Jesenice, Radovljica in Kranjska Gora, kjer je zaradi specifične geološke sestave tal povišana koncentracija radona.
• Notranjska in Kočevska – Postojna, Cerknica in Kočevje, kjer so tla bogata z uranom in omogočajo večje izpuste radona.
• Dolenjska – območje okoli Novega mesta in Bele krajine, kjer so bile ugotovljene povišane vrednosti radona v stavbah.
• Štajerska in Koroška – predvsem Celje, Maribor in Slovenj Gradec, kjer so lokalne meritve pokazale presežene vrednosti v številnih objektih.

Pomen meritev v radonsko obremenjenih območjih

Glede na to, da so določeni deli Slovenije bolj izpostavljeni povišanim koncentracijam radona, je redno merjenje nujno za zagotavljanje varnega bivalnega in delovnega okolja. Lastniki nepremičnin v omenjenih regijah bi morali redno izvajati:

• Dolgoročne meritve radona (90 dni ali več) za natančno oceno letne izpostavljenosti.
• Meritve v različnih letnih časih, saj so koncentracije radona pozimi pogosto višje zaradi manjše izmenjave zraka.
• Analizo tveganja pri adaptacijah in novogradnjah, kjer je mogoče že v fazi načrtovanja vključiti zaščitne ukrepe.

Glede na ugotovitve ZVD in državnih poročil se priporoča, da lokalne skupnosti v bolj obremenjenih regijah izvajajo dodatne raziskave in ozaveščanje prebivalcev, saj so tveganja lahko visoka, predvsem v starejših, neustrezno prezračevanih stavbah.

Dodatne ugotovitve in zakonodajni okvir

Radon v zaprtih prostorih predstavlja pomembno javnozdravstveno tveganje, zato je obvladovanje tega problema ključnega pomena za zmanjšanje tveganja pljučnega raka in drugih bolezni. Po podatkih iz članka Vpliv radona v zaprtih prostorih na pojavnost pljučnega raka, je radon neposredno povezan s povečano obolevnostjo za pljučnim rakom, pri čemer je tveganje še posebej visoko pri kadilcih. Radon v notranjih prostorih je globalno priznan kot drugi najpogostejši vzrok za pljučnega raka, takoj za kajenjem.

Primerjalna analiza mednarodnih priporočil

Večina držav članic Evropske unije je že sprejela referenčne vrednosti radona v notranjih prostorih. Slovenija sledi smernicam Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in Evropske komisije, ki priporočata ukrepe pri koncentracijah nad 100 Bq/m³, čeprav večina držav kot prag določa 300 Bq/m³. Nekatere evropske države, kot so Danska, Nizozemska in Norveška, so že uvedle strožji prag 100 Bq/m³, s čimer dodatno zmanjšujejo tveganje za zdravje prebivalcev.

Zakonska obveznost meritev in ukrepov

V Sloveniji je pravni okvir za merjenje radona določen v Zakonu o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti, ki določa:

• Obvezne meritve radona v delovnih okoljih na območjih z visoko radonsko obremenitvijo.
• Priporočila za redne meritve v stanovanjskih objektih, še posebej pri novogradnjah in prenovah.
• Ukrepe za sanacijo objektov, kjer koncentracije radona presegajo referenčne vrednosti.

Dodatno se v skladu z Uredbo o nacionalnem radonskem programu priporoča:

• Uvajanje meritev pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja.
• Obvezno vključitev ukrepov za zaščito pred radonom pri vseh novogradnjah.
• Informiranje prebivalstva o tveganjih radona in preventivnih ukrepih.

Pomen nadaljnjih raziskav in ozaveščanja

Kljub obstoječim regulativnim okvirjem in priporočilom je še vedno ključno, da se o problematiki radona intenzivneje ozavešča tako strokovno kot širšo javnost. Ključni izzivi ostajajo:

• Izboljšanje dostopnosti meritev radona – povečanje števila merilnih mest in subvencije za meritve v zasebnih in javnih objektih.
• Spodbujanje ukrepov pri gradnji in prenovah – uvedba dodatnih spodbud za izvedbo preventivnih ukrepov.
• Nadaljnje raziskave o vplivih radona na zdravje – boljše razumevanje dolgoročnih učinkov nizkih koncentracij radona.

Študija o vplivu izpostavljenosti radonu v zaprtih prostorih na pojavnost pljučnega raka

Več informacij o radonu: Zmanjševanje izpostavljenosti radonu

Zaključek

Radon je ena izmed najpogostejših naravnih groženj zdravju v notranjih prostorih, saj je neviden, brez vonja in okusa, kar pomeni, da se mu lahko ljudje izpostavljajo dolga leta, ne da bi se tega zavedali. Njegova prisotnost v stavbah je zlasti nevarna zaradi dolgotrajne izpostavljenosti njegovim razpadnim produktom, ki povzročajo poškodbe pljučnega tkiva in povečujejo tveganje za razvoj raka.

Zaradi tega je izjemno pomembno, da se problematika radona obravnava sistematično, od načrtovanja novih objektov do sanacije obstoječih stavb. Tehnična smernica TSG-1-007:2023 ponuja celovito in strokovno utemeljeno vodilo za zaščito pred radonom, ki vključuje:

• Preventivne ukrepe pri novogradnjah, kot so neprepustna temeljna plošča, tesnjenje vseh stikov in vgradnja sistemov za aktivno odvajanje radona.
• Sanacijske ukrepe za obstoječe stavbe, med katerimi so tesnjenje razpok, izboljšanje prezračevanja, depresurizacija tal in uporaba radonsko odpornih materialov.
• Priporočila za redno merjenje in spremljanje radona, ki omogočajo pravočasno odkrivanje povišanih koncentracij in izvajanje ustreznih ukrepov.

Ob upoštevanju teh priporočil lahko bistveno izboljšamo kakovost notranjega zraka in posledično zmanjšamo tveganja za zdravje prebivalcev. Pomembno je, da se o problematiki radona ozavešča tako projektante, gradbenike kot tudi lastnike objektov, saj lahko le s skupnim pristopom dosežemo dolgoročno varne in zdrave bivalne prostore.

Ukrepi za zaščito pred radonom niso le priporočeni, temveč v določenih primerih tudi nujni, zlasti na območjih z visoko radonsko obremenitvijo. Sistematično izvajanje teh ukrepov prispeva k izboljšanju javnega zdravja in zagotavlja varno bivalno okolje za prihodnje generacije.

Kako vam lahko pomagamo?

Če vas zanima naša ponudba, nas lahko kontaktirate preko spodnjega obrazca in se prijavite na brezplačen sestanek, kjer se bomo lahko podrobneje pogovorili o vaših željah in opcijah za kvalitetno in predvidljivo realizacijo vaše pasivne hiše.

Članki o Pasivni hiši in Pasivni gradnji za več in podrobnejše informacije: