zaradi katerih Slovenci preplačajo gradnjo svoje hiše

Mit 1: V pasivni hiši ne smeš odpirati oken

To je verjetno najbolj razširjen mit.

Kako nastane?
Ker ima pasivna hiša mehansko prezračevanje z rekuperacijo toplote, si ljudje predstavljajo, da je treba hišo “zatesniti” in nikoli več odpreti okna.

Resnica:

• Okna v pasivni hiši normalno odpiramo – kadar to želimo:

  • poleti ponoči za intenzivno naravno hlajenje,
  • ob lepem vremenu, ko nam paše “prepih”.

• Sistem prezračevanja je tam, da poskrbi za stalno svež zrak, tudi ko je zunaj mraz, megla, smog, cvetni prah ali ko preprosto nimamo časa razmišljati o zračenju.

Ključna razlika je ta, da v pasivni hiši za zdrav zrak nismo odvisni od tega, ali se kdo spomni odpreti okno. Ne živimo v zaprti kapsuli, ampak v hiši, ki ima pametno podprt sistem prezračevanja.

Mit 2: Pasivna hiša je predraga in samo za bogate

Drugi najpogostejši stavek:

“Jaz bi si pasivno hišo sicer želel, ampak to je predrago …”

Kaj ljudje običajno primerjajo?

• ceno “pasivne hiše na ključ” iz kataloga
  s
• ceno “standardne hiše” brez resne analize ovoja, detajlov, nadzora in življenjskih stroškov.

Resnica:

• Razlika v investiciji med dobro nizkoenergijsko hišo in pravo pasivno hišo je pri korektno zasnovanem projektu običajno v rangu nekaj odstotkov (cca 5–10 %).
• To razliko povzročijo:
  • boljša izolacija in detajli ovoja,
  • boljša okna in pravilna (RAL) vgradnja,
  • prezračevanje z rekuperacijo,
  • bolj zahtevno projektiranje in nadzor.

Kje pa se pozna?

• Stroški ogrevanja in hlajenja – leto za letom, desetletja.
• Manjša potreba po kasnejših energetsko-gradbenih sanacijah.
• Višja vrednost objekta čez 20–30 let.

Če hišo gradite kot družinski dom za vsaj 20-30 let, je pasivna hiša v večini primerov cenejša odločitev na dolgi rok. “Preveč” plačate takrat, ko gradite napol pasivno, napol klasično hišo, ki ne doseže ne enega ne drugega standarda.

Mit 3: Pasivna hiša je poleti prevroča

“Pasivna hiša ima toliko izolacije, da mora biti poleti kot termoska – notri se skuhaš!”

Ta mit izhaja iz hiš, ki imajo:

• veliko steklenih površin proti jugu in zahodu,
• brez ustreznih zunanjih senčil,
• malo ali nič termične mase (lahka montažna konstrukcija),
• slabo načrtovano ali neobstoječe nočno hlajenje.

Pasivna hiša ni sinonim za “škatlo iz stiropora”.

Prava, dobro zasnovana pasivna hiša v našem podnebju ima:

• zunanja senčila (npr. žaluzije, screen senčila, pergole),
• optimalno orientacijo steklenih površin (južna stran z nadstreškom, zaščita zahoda),
• termično maso (betonsko jedro, masivne stene, aktiviran beton),
• možnost intenzivnega nočnega zračenja poleti.

Rezultat:

• zunanji vročinski val 35+ °C,
• v hiši brez klime stabilnih 24–26 °C,
• občutek prijetne “hladne” notranje klime, ne hladilnice.

Pregrevanje pasivne hiše ni “krivda izolacije”, ampak slabo zasnovane arhitekture brez senčenja in mase.

Mit 4: Pasivna hiša je pozimi hladna, ker skoraj ne ogrevaš

“Če porabi malo energije, pomeni, da je notranja temperatura nižja …”

Ne drži. Standard pasivne hiše je definiran pri normalen notranji temperaturi (cca 20 °C). Manjša poraba energije ne pomeni, da je v hiši hladno, ampak da:

• se temperatura ne izgublja skozi ovoj,
• sončni dobitki in notranji viri (ljudje, naprave) veliko prispevajo k ogrevanju,
• je sistem ogrevanja manjši, enostavnejši, deluje na nižjem režimu.

Če je v pasivni hiši hladno, potem:

• ali hiša ni zares pasivna,
• ali je sistem ogrevanja napačno dimenzioniran ali slabo upravljan,
• ali je zrakotesnost in ovojnina neustrezno izvedena.

Pasivna hiša ni “hiša pri 18 °C”. Je hiša, ki pri enaki notranji temperaturi potrebuje bistveno manj energije kot klasična.

Mit 5: Pasivna hiša mora biti lesena in lahka

Zaradi promocije lesenih hiš se je pri mnogih zasidralo prepričanje, da je pasivna hiša = lesena hiša.

Resnica:

• Pasivna hiša je standard energijske učinkovitosti,
• ne pa gradbeni sistem.

Pasivna hiša je lahko:

• lesena montažna,
• masivna betonska z ICF (npr. TermoLOGiK),
• kombinacija sistemov.

Ključno je:

• toplotni ovoj,
• zrakotesnost,
• senčenje,
• prezračevanje,
• termografski in PHPP izračun.

V našem podnebju ima masivna pasivna hiša s termično maso (betonsko jedro, masivne plošče) pomembno prednost:

• boljša temperaturna stabilnost poleti in pozimi,
• manjša odvisnost od klime,
• večja robustnost, požarna in potresna varnost,
• daljša življenjska doba.

Lesena pasivna hiša je lahko odlična rešitev – če je dobro zasnovana. Ni pa edina in ni avtomatsko najboljša za vse lokacije in potrebe.

Mit 6: Pasivna hiša je hiša brez ogrevanja

“V pasivni hiši ogrevanja sploh ne rabiš, vse je na sonce in rekuperacijo …”

To je mit, ki dela veliko škode pri pričakovanjih investitorjev.

Resnica:

• Pasivna hiša potrebuje bistveno manj energije za ogrevanje,
• še vedno pa ima sistem ogrevanja, samo da je:
  • manjši,
  • enostavnejši,
  • pogosto integriran v prezračevalni sistem ali v talno gretje z nizkim režimom.

Če nekdo trdi, da “v pasivni hiši ogrevanja sploh ne potrebujete”, je:

• ali nerazumevanje,
• ali marketinški trik.

V praksi je najbolj optimalna kombinacija v pasivni hiši:

• kakovosten toplotni ovoj,
• toplotna črpalka (ali drug učinkoviti vir) z nizkotemperaturnim sistemom (talno, stensko, aktivacija betona),
• prezračevanje z rekuperacijo toplote (in idealno vlage).

Mit 7: Pasivno hišo lahko načrtuje vsak arhitekt, “pasivnost” pa uredimo kasneje

→ Mit št. 7 je najdražja napaka graditeljev v Sloveniji

Ta mit je eden resnično najdražjih.

Pogosto slišimo:

“Najprej bomo naredili lepo arhitekturo, potem bo pa nekdo preračunal, da bo pasivna.”

Kje je problem?

Pasivna hiša ni samo debelina izolacije.
Standard pasivne hiše je rezultat:

• orientacije in oblikovanja volumna,
• razporeditve prostorov,
• velikosti in položaja zasteklitev,
• rešitev senčenja,
• odločitve za gradbeni sistem in termično maso,
• detajlov stikov (temelj–stena, stena–streha, okno–stena),
• prezračevanja,
• izračunov (PHPP) že v fazi idejne zasnove.

Če arhitekt nima izkušenj s pasivnimi hišami in standard vključi šele na koncu, se pogosto zgodi:

• da projekt ne dosega kriterijev pasivne hiše,
• da je treba dodajati čudaške izbokline z izolacijo,
• da nastajajo toplotni mostovi,
• da je treba improvizirati pri strojnih inštalacijah.

To pomeni dražjo gradnjo, slabši rezultat in več težav pri izvedbi.

Zato je mit št. 7 res najdražja napaka:

Pasivnost ni nekaj, kar “prilepimo” na arhitekturo, ampak nekaj, kar arhitekturo sooblikuje od prve skice dalje.

Mit 8: V pasivni hiši živiš v laboratoriju, vse je komplicirano

“To je preveč tehnična hiša, pol bo vse piskalo, nastavljalo, aplikacije, ne znam tega.”

Da, pasivna hiša ima več tehnologije kot hiša brez izolacije in z lončeno pečjo. V praksi pa velja:

• uporabnik upravlja predvsem temperaturo in želje za prezračevanje (intenzivnost),
• sodobni sistemi so zasnovani za enostavno uporabo (podobno kot termostat ali daljinec),
• osnovne nastavitve optimalno nastavi strokovnjak.

Največ težav nastane, kadar:

• je sistem napačno izbran (preveč eksotičen),
• ni dobro razložen uporabniku,
• ni enotnega projektnega nadzora nad vsemi sistemi.

Dobro zasnovana pasivna hiša deluje po principu:

“Vi odprete okna, ko želite, ostalo ureja hiša sama.”

Mit 9: Pasivna hiša ne diha in zato ni zdrava

Miti o “dihajočih stenah” so stari, a še vedno živi.

Resnica:

• Zgradbe ne dihanjo – dihamo mi.
• Kakovost zraka v prostoru je odvisna od:
  • prezračevanja,
  • vlažnosti,
  • emisij materialov in opreme.

Pasivna hiša ima kontrolirano prezračevanje:

• stalna menjava zraka,
• filtriranje zunanjega zraka,
• možnost vračanja vlage (entalpijski izmenjevalci).

Če so materiali izbrani premišljeno (npr. masivne stene, ki lahko uravnavajo vlago, naravni premazi, kakovostne notranje obloge), je notranje okolje pasivne hiše:

• za red velikosti bolj stabilno,
• z manj plesni in kondenzacije,
• bolj zdravo kot v povprečni “dihajoči” hiši, kjer je prezračevanje prepuščeno navadi.

Mit 10: Prezračevanje z rekuperacijo pomeni hrup in prepih

Nekateri imajo izkušnje s slabimi napravami ali napačno izvedbo:

• preozke cevi,
• prevelike hitrosti zraka,
• slaba zvočna izolacija,
• naprava napačno izbrana ali montirana.

Pri pravilni zasnovi:

• je prezračevalna naprava tišja od hladilnika,
• zrak ne piha direktno v ljudi (dovodi so v dnevnih prostorih, odvod v “umazanih” prostorih),
• hitrosti zraka v bivalnem območju so tako nizke, da prepih praktično ne obstaja.

Kakovosten sistem prezračevanja v pasivni hiši je neopazen, opazite ga po tem:

• da ni zatohlega vonja,
• da ni kondenzacije na oknih,
• da zjutraj zrak ni “težak”.

Če karkoli od tega ni res, ni kriva pasivna hiša – kriv je slab sistem ali slaba izvedba.

Mit 11: Pasivna hiša in vlaga/plesen ne gresta skupaj

“Če je vse tako zatesnjeno, bo sigurno plesen.”

V resnici je obratno:

• Plesen nastaja tam, kjer:

  • ni izolacije ali so toplotni mostovi,
  • ni zrakotesnosti,
  • je lokalno hladna površina z visoko vlago,
  • je prezračevanje neustrezno.

Pasivna hiša se temu sistematično izogiba:

• z dobro izolacijo, pravilnim ovojem, RAL vgradnjo oken,
• odpravo toplotnih mostov,
• zrakotesnostjo (preverjeno z Blower Door testom),

• stalnim prezračevanjem.

Če v pasivni hiši uporabljamo še materiale z zmožnostjo akumulacije in oddaje vlage (npr. beton, določeni ometi, masivne stene), dodatno prispevamo k stabilni vlagi in manjšemu tveganju za plesen.

Mit 12: Pasivna hiša se ne splača, ker tehnologija hitro zastara

“Čez 10 let bo vse drugače, zakaj bi se sploh trudil z visokim standardom?”

Standard pasivne hiše je zgrajen na fiziki, ne na modnih trendih:

• toplotni prenos,
• sončno sevanje,
• akumulacija energije v masi,
• zrakotesnost,
• izmenjava toplote.

To se ne spreminja z modnimi smernicami.

Kar se spreminja, je:

• učinkovitost naprav (boljše toplotne črpalke, rekuperatorji),
• cene energije,
• predpisi.

Pasivna hiša – še posebej masivna s termično maso – ostaja nad povprečjem zahtev:

• tudi ko se predpisi zaostrujejo,
• tudi ko cene energije rastejo,
• tudi ko pridejo nove tehnologije (fotovoltaika, baterije, pametni sistemi).

Namesto da bi zastarela, je dobra pasivna hiša platforma, na katero lahko kasneje dodajamo nove tehnologije brez potrebe po dragi energetski sanaciji.

Kako se izogniti mitom in resnično zgraditi hišo prihodnosti?

Če povzamemo:

• Pasivna hiša ni laboratorij, ni rezervirana za bogate in ne pomeni “zaprte škatle brez oken”.

• Je dobro premišljen sistem:

  • arhitekture,
  • ovoja,
  • termične mase,
  • senčenja,
  • prezračevanja,
  • prilagojenega našemu podnebju.

Najdražje napake nastanejo:

1. ko verjamemo mitom in zato znižamo cilje,
2. ko pasivnost poskušamo “dodati na koncu”,
3. ko pri tako pomembnem projektu, kot je družinski dom, gledamo samo na začetno investicijo in ne na 20+ let uporabe.

Kaj lahko naredite kot naslednji korak?

Če razmišljate o gradnji hiše in se sprašujete, ali je pasivna hiša prava za vas, je najbolj smiselno:

• da že na začetku sedete s strokovnjakom, ki ima dolgoletne izkušnje s pasivnimi hišami v Sloveniji,
• skupaj definirate:
  • vaše potrebe,
  • proračun,
  • lokacijo in pogoje parcele,
  • optimalno zasnovo (tloris, orientacija, termična masa, senčila),

• in že v idejni fazi preverite projekt z orodji, kot je PHPP, namesto da bi energijo “reševali” na koncu.

Tako boste namesto mitov dobili konkretne številke in realen občutek, kaj pasivna hiša pomeni za vaš dom, vašo družino in vaš proračun – danes, čez 10 in čez 30 let.

Kako vam lahko pomagamo?

Če vas zanima naša ponudba, nas lahko kontaktirate preko spodnjega obrazca in se prijavite na brezplačen sestanek, kjer se bomo lahko podrobneje pogovorili o vaših željah in opcijah za kvalitetno in predvidljivo realizacijo vaše pasivne hiše.

Članki o Pasivni hiši in Pasivni gradnji za več in podrobnejše informacije: