Spoštovani,

na tej strani bomo predstavili nekaj najbolj pogostih vprašanj, ki ste nam jih zastavili. Vaša vprašanja bomo dodajali in odgovarjali tudi v prihodnje. Veselimo se Vašega odziva.

1. Koliko je sistem gradnje ISORAST difuzno odprt v primerjavi z leseno montažno gradnjo?

Sistemi montažne gradnje imajo širok razpon prepustnosti prehoda vlage skozi konstrukcijo. Od “standardnih” difuzno zaprtih do “prestižnih” difuzno odprtih. Sistem ISORAST se nahaja v območju difuzno odprtih. Ne glede na to pa je ISORAST, v nasprotju z montažnimi zidnimi sistemi, povsem neobčutljiv na kakršnokoli vlago.

V strokovnih krogih je znano, da skozi zidove običajne stanovanjske hiše preide 1 – 3% celotne vlage, ostalih 97 – 99% pa je potrebno odvesti z rednim prezračevanjem. To tudi pove, da difuzijski upor prehoda vlage zidne konstrukcije nima praktičnega vpliva na bivalne pogoje v hiši, če je konstrukcija pravilno narejena. Pomembno pa vpliva na “zdravje” stenske konstrukcije same.

Običajni zidni sistemi montažnih hiš, ki imajo na zunanji strani stiroporno izolacijo so dosti manj difuzno odprti kot zidni sistem ISORAST. Prepustnost prehoda vlage pri prvih se giblje nekje Sd=170 m ali več, med tem ko je pri zidu ISORAST (deb. 43,75 cm) Sd=39 m. Sestava zidu panelnih sistemov s stiroporjem na zunanji strani namreč zahteva vgradnjo parne zapore na notranji strani – tak sistem pa je DIFUZNO ZAPRT. Bolj prestižni in dražji sistemi (npr. s celulozno izolacijo, lesnimi vlakni,…) dosti bolje prepuščajo vlago, prepustnost je nekje Sd=5-7m. Naravni materiali pa so žal zelo občutljivi na zastajanje vlage v konstrukciji, tako da dobra prepustnost vlage ni nujno dobra lastnost. Sistemu ISORAST vlaga ne povzroči nobene poškodbe. Preberite si tudi o zrakotesnosti!

2. Ali res potrebujem sistem prezračevanja v pasivni oz. v nizkoenergijski hiši?

Hišo nekako morate prezračevati. Če je to sistem z rekuperacijo je to za vas zelo udobno in ekonomično. Poleg tega je to nujen pogoj, da hiša ustreza standardu pasivne hiše in da pridobite nepovratna sredstva s strani Ekosklada.

Tudi povsem navadne hiše so danes narejene tako zrakotesno, da se same ne morejo prezračevati. To je marsikdo spoznal, ko je na svojo staro hišo zgolj dodal fasado in zamenjal okna. Zrak v takšni hiši je kmalu postal zadušljiv in vlažen, pojavi se lahko tudi plesen.

Passivhaus inštitut v Nemčiji, ki je postavil standard pasivne hiše, je v zahtevah zapisal tudi pogoj za prezračevanje z rekuperacijo z najmanj 75% izkoristkom. Razlog je povsem praktičen: ideja pasivne hiše je na račun povečane debeline toplotne izolacije privarčevati pri cenejšem ogrevalnem sistemu – ogreva se toplozračno brez radiatorjev ali talnega gretja in peči. Še drug pomemben razlog pa je ta, da so toplotne izgube pri naravnem prezračevanju tako visoke, da objekt brez sistema z rekuperacijo ne more doseči pasivnega (<15 kWh/m2a) ali celo nizkoenergijskega standarda (<25 kWh/m2a). Nizkoenergijska hiša brez prezračevanja z rekuperacijo je tako le malo boljša običajna hiša. Tudi Ekosklad v svojih pogojih zahteva prezračevanje z rekuperacijo. Več o prezračevanju si lahko preberete tudi na tej povezavi: https://www.pasivnagradnja.com/prezacevanje/

3. Kakšen je toplotni fazni zamik pri zidu iz najdebelejšega zidaka ISORAST?

V pasivni in nizkoenergijski gradnji je to skoraj zanemarljiv podatek, saj imajo te hiše zelo debel toplotni ovoj. Okviren izračun za zid ISORAST  debeline 44 cm (beton 17 minut/cm, stiropor 15 minut/cm) pokaže idealen fazni zamik 11-12h.

V zvezi s pojmom faznega zamika prehoda toplote skozi zunanjo konstrukcijo hiše je v Sloveniji nastalo že kar nekaj zavajajočih predstav, zato nekaj pojasnil: Fazni zamik je enak času, ki preteče od ure najvišje temperature zunanje površine do ure najvišje temperature notranje površine zidu ali strehe. Toplota namreč potrebuje ta čas, da prepotuje celotno debelino konstrukcije. V poletnem času, ko je fazni zamik pomemben, si želimo, da ta toplota pripotuje v notranjost ponoči, ko lahko s prezračevanjem skozi okna hladimo prostore. Količina te toplote je pri isti toplotni prehodnosti (U) seveda enaka, ne glede na fazni zamik. Zato ima veliko večji pomen vgraditi čim več toplotne izolacije – kar pomeni: tudi, če pride toplota v hišo nekoliko prej, je to praktično nepomembno, ker je te toplote zanemarljivo malo.

Veljavni pravilniki faznega zamika ne obravnavajo, splošne priporočene vrednosti pa so od minimalno 8h do 16h. Glede na to, da zunanje temperature nihajo v obdobju 24h, je idealna vrednost 12h, to je čas v noči, ko so zunanje temperature najnižje. “Nevarnost” predolgih faznih zamikov (še posebej tistih nad 20h) je segrevanje zidne konstrukcije. Še preden se namreč takšna stenska ali strešna sestava segreta od prejšnjega dne ohladi, se začne ob ponovnem vročinskem višku naslednji dan že ponovno segrevati. Kar pomeni, da je ob daljših vročinskih obdobjih vsak dan bolj topla.

4. Prezračevanje skozi cevi me ne prepriča. Se lahko v njih nabira prah ali umazanija?

Prezračevalni sistem s cevnim razvodom ima to prednost, da na pravo mesto dovede oz. odvede ravno pravo količina svežega zraka s pomočjo ene same naprave, ki poleg vsega še ohranja toploto v hiši in varčuje z energijo. Tako kot je vodovod zamenjal prinašanje vode v vedrih – skozi vrata, tako prezračevalni sistem nadomešča prezračevanje –  skozi okna. Vsakdo ve, da so za kvaliteten zrak v prostoru potrebni očiščen prostor in pogosto zračenje. Pri tem vam sistem prezračevanja lahko samo koristi, še posebej, če ne želite izgubljati toplote.

Za vodovod skoraj nikogar ne skrbi pa čeprav voda vedno vsebuje vodni kamen (poleg drugih sestavin npr. klor, nitrati, fluorid,…), ki se, še posebej v topli sanitarni vodi, nabira na ceveh. Zrak, ki vstopa v prezračevalni sistem je vedno filtriran. Tudi če v cevi zaide nekaj prahu, se ga lahko razmeroma enostavno očisti. Za čist zrak v stanovanju, boste neprimerno več naredili z očiščenimi talnimi in stenskimi površinami ter pohištvom, ki zavzemajo veliko večje površine v stiku z zrakom kot prezračevalne cevi. Če kogarkoli skrbijo cevi za prezračevanje, naj najprej pogleda za in pod omaro za prah, odmrle insekte ali celo plesen. Pogleda naj tudi med rebra radiatorja, ki ima površino vsaj takšno kot prezračevalna cev in ustvarja močan pretok zraka. Poleg tega ima radiator visoko temperaturo in tako “praži” nesnago na njem, ki oddaja značilen vonj.

Pravilen sistem prezračevanja ima dva popolnoma ločena cevovoda vstopnega in izstopnega zraka, ki si znotraj rekuperatorja preko nepredušne površine izmenjata toploto. Pred vstopom zraka v hišo se ta prefiltrira preko filtrov, ki minimalno odstranijo prah in mrčes (izbor filtrov je sicer poljuben vse do odstranjevanja vonja). V rekuperatorju se zrak ogreje in nato potuje po antistatičnih ceveh do končne točke v stropu, kjer vstopi v prostor. V tem celotnem enostavnem procesu ni prave možnosti, da v cev zaide kakršenkoli tujek.

Več o prezračevanju si lahko preberete tudi na tej povezavi: https://www.pasivnagradnja.com/prezacevanje/

5. Kako se obnese prezračevalni sistem pri vonjavah v kuhinji?

Pri pravilnem projektiranju prezračevanja se v kuhinji predvidi največji odvzem zraka v celotni hiši. Navadno je to od 90 do 120 m3 na uro. V kuhinji npr. velikosti 3 x 3 m se zrak v celoti zamenja vsakih 12 minut. Pravilno projektiran sistem pa omogoča še kratkotrajno pojačanje odvzema s pritiskom na gumb. Vgradnja klasične nape ob sistemu prezračevanja je pogosta napaka nekaterih projektantov ali nepoučenih uporabnikov.

Napa s cevnim odvodom ven pokvari ravnovesje prezračevalnega sistema in hkrati ustvari nezaželjene toplotne izgube. Na mestu, kjer odvodna cev preide skozi zid in izolacijo nastane očiten toplotni most (nastanek plesni je skoraj neizogiben), poleg tega napa prečrpa veliko količino toplega zraka neposredno na prosto. Da zmanjšamo gibanje vonjav v ostale prostore se priporoča vgradnja nape z aktivnim ogljem. Takšna napa zraka ne prečrpa na prosto temveč nazaj v prostor, le da ga aktivno oglje prefiltrira in odstrani vonjave.

Več o prezračevanju si lahko preberete tudi na tej povezavi: https://www.pasivnagradnja.com/prezacevanje/

6. Kakšna so okna za pasivno hišo?

Okna za pasivno ali nizkoenergijsko hišo vizualno ali uporabno niso praktično nič drugačna od oken za običajno hišo. Standard za pasivno gradnjo za njih predpisuje le bolj izolativne značilnosti in stekla, ki prepuščajo čim več sončnega sevanja.

Toplotna prehodnost stekel in okvirjev ne sme presegati vrednosti 0,8 W/m2K, stekla pa morajo prepuščati vsaj 50% sončnega sevanja. V praksi to pomeni troslojna stekla, medstekelni prostor pa zapolnjen z žlahtnim plinom (argon ali kripton). Stekla imajo še neviden nizkoemisijski nanos, ki omogoča prehod kratkovalovnega sončnega sevanja, onemogočajo pa prehod dolgovalovnega sevanja toplih teles. Troslojna zasteklitev je danes povsem običajna že pri običajnih hišah. V okenskih okvirji je pogosto skrita še dodatna izolacija.

Pasivne hiše imajo velike površine oken orientirane na jug, na sever pa čim manj ali najbolje nič. Na ta način lahko v hladnih mesecih sprejemajo sevanje sonca v notranjost hiše. Predpisani pogoji dosežejo to, da se v letni bilanci skozi okna pridobi več toplote, kot pa se jo izgubi. V povezavi z okni in pasivno gradnjo pa je še ena pomembna lastnost – to je t.i. RAL vgradnja. Gre za enostaven princip zrakotesne vgradnje, kjer se s folijama in toplotno izolacijo zatesni stik med oknom in zidom. Na ta način ni nezaželjenega hladnega pihanja in energetskih izgub.

Več o oknih za pasivno hišo si lahko preberete tudi na tej povezavi: https://www.pasivnagradnja.com/okna/

7. Ali se lahko v pasivni ali nizkoenergijski hiši vgradi kamin?

Vgradnja kamina je povsem mogoča ni pa potrebna. Kamin mora biti zrakotesen in imeti lasten cevni dovod zunanjega zraka. Pri uporabi je potrebno biti pazljiv, da se hiša ne pregreje, saj je kamin v principu dosti močnejši od potreb objekta. Kamini za pasivno hišo so posebne izvedbe in imajo ustrezen certifikat.

Kamini imajo nazivno moč od minimalno nekje 6 kW dalje, medtem ko so npr. potrebe pasivne hiše nekje 1 – 2 kW. Kar pomeni, da se lahko hiša kaj kmalu pregreje, še posebej, če ima majhno sposobnost akumulacije toplote. Pomembno je, da sta kamin sam in njegova vgradnja zrakotesna, da se prepreči uhajanje nevarnih plinov v prostor in da ni energetskih izgub skozi netesna mesta. Za izgorevanje ne sme uporabljati zraka iz prostora ampak se napelje cev, ki kamin oskrbuje z zunanjim zrakom. Ne sme se tudi pozabiti na strošek za dimnik in dimnikarja za vsakoletno čiščenje.

8. Kako se pasivne in nizkoenergijske hiše ogrevajo?

Nizkoenergijske, še posebej pa pasivne hiše so energetsko tako varčne, da je za ogrevanje zadostna minimalna ogrevalna naprava moči 1 – 2 kW. Veliko toplote take hiše pridobivajo skozi okna orientirana na jug, tako je tudi sonce pomemben del ogrevalnega sistema. Ogrevanje se najpogosteje zagotovi z minimalno toplotno črpalko v povezavi s talnim ali stenskim gretjem.

Tista prava pasivna hiša se ogreva toplozračno, kar pomeni, da se zrak iz rekuperatorja namenjen v prostore še dodatno ogreje. Radiatorji ali talno gretje tu niso potrebni, kar je bistveno pri začetni investiciji za pasivno hišo. V večinskem delu celinske Slovenije pa je takšno pasivno hišo težko realizirati, zato se uporablja druge načine. Toplotna črpalka je zelo priročna naprava, saj omogoča zelo majhne moči, poleg tega pa je še zelo varčna. Namesto radiatorjev je najbolj smiselno vgraditi talno ali stensko gretje, saj njihove velike površine omogočajo boljši izkoristek TČ in najbolj ugoden toplotni gradient v prostoru. Mogoči so tudi drugi načini ogrevanja, npr. s pečjo na pelete, vendar je zanjo potreben še dimnik in dobra rešitev za ogrevanje sanitarne vode poleti. Takrat pa peč žal ne more zagotoviti tudi hlajenja, kar večina toplotnih črpalk omogoča že sama po sebi.

9. Kako se v pasivni hiši zagotovi senčenje poleti?

Za pasivno hišo je značilno, da pozimi veliko toplote sprejme skozi okna. Poleti pa je ta okna potrebno senčiti, saj bi se sicer lahko hiša pregrela. Uporablja se povsem klasične sisteme kot so žaluzije, rolete, polkna ipd. Ne smemo pa pozabiti na enostaven princip napušča v kakršnikoli obliki. Poleti, ko je sonce visoko na nebu, bo primerno velik napušč senčil okna, medtem ko bo pozimi, ko ima sonce nižjo lego, prepuščal sevanje globoko v bivalni prostor.

Sonce ima pozimi veliko bolj položen (ok. 20°) vpad sončnih žarkov skozi okna kot poleti (ok. 60°). Zato ima pasivni zajem sončnega sevanja oken na južni fasadi to dobro lastnost, da ima pozimi večjo sprejemno površino kot poleti. Poleg tega napušč ali kakšno drugo konzolno senčilo nad oknom (lahko je tako oblikovan sam objekt) senči okna poleti. Okna (še posebej zahodna) pa se zelo dobro senči tudi z drugimi načini kot so žaluzije, rolete, platna (screen), polkna, drsna senčila, itd.. Ta morajo biti nujno vgrajena na zunanji strani, saj sicer nimajo pravega učinka in električno vodena, da se zagotovi zrakotesnost. Posamezni načini senčenja imajo različne prednosti in slabosti o katerih vedo več povedati proizvajalci. Na tem mestu jih naštejmo samo nekaj: žaluzije omogočajo poljubno stopnjo senčenja, z vodoravno postavitvijo lamel ob hkratnem senčenju omogočajo vstop velike količine dnevne odbojne svetlobe in dober razgled, v vetrovnih okoljih so lahko problematične; rolete zelo dobro senčijo a imajo majhne možnosti osvetlitve prostora ob hkratnem senčenju, razgleda praktično ni so pa odporne v vetrovnih razmerah; Polkna potrebujejo več uporabnikove aktivnosti, omogočajo poljubno stopnjo senčenja, razgled je nekoliko slabši kot pri žaluzijah, dobro odporna na veter, primerne za hiše s klasičnim slogom.

10. Kakšen je finančni vložek za izvedbo prezračevanja za pasivno oz. nizkoenergijsko hišo?

Izvedba prezračevanja zajema razvod cevi in razdelilnikov, vgradnja rekuperatorja in vgradnja finalnih rozet. Če pri gradnji niso bili izvedeni preboji na stropu in zidovih, je treba k ceni prišteti še to. Skupna cena se giblje med 5 – 9 tisoč € pri običajno velikih hišah.

Cena izvedbe sistema prezračevanja je lahko različna odvisno od velikosti hiše, izbranih sestavnih delov in osebne angažiranosti investitorja. Najbolje je, da se že pred gradnjo hiše dobro premisli in načrtuje sistem in lokacije vseh sestavnih elementov, saj lahko sicer kasneje pride do nepredvidenih zapletov in s tem povezanih stroškov. Najpomembnejši sestavni del sistema je rekuperator, ki je lahko različnih zmogljivosti. Na trgu so naprave v cenovnem rangu 1000 – 3000 €. Pri izbiri pa je potrebno biti pazljiv predvsem na dve lastnosti: toplotni izkoristek in porabo električne energije. Predvsem pri dokazovanju izkoristka je na trgu veliko zavajajočih podatkov. Najbolj zanesljiva je metoda po standardu PHI, kar pa ima le malo proizvodov v Sloveniji.

11. Kakšni so pogoji za oblikovanje pasivne hiše? Ne maram npr. enokapnic.

Danes je lahko pasivna ali nizkoenergijska hiša praktično kakršnekoli oblike. Jasno je, da so nekatere rešitve primernejše in druge manj, vendar nima nobenega smisla gledati le energetski vidik. Hiša je vendarle dom, v kateri prebivajo ljudje s svojim življenskim slogom in potrebami.

Tega se mi dobro zavedamo, zato skušamo skupaj z naročnikom želje čimbolj približati energetsko najboljši rešitvi, saj nikakor ne želimo investitorja prikrajšati za ugodje, ki ga ponuja nizkoenergijska hiša in finančna varnost v energetsko negotovi prihodnosti. V sami zasnovi je dobro, da je hiša čimbolj kompaktna s čim manj zunanjega ovoja preko katerega izgublja toploto in čim bolj enostaven način gradnje, tako je že začetna investicija manjša. Nepogrešljiv del zasnove pasivne hiše so tudi večje okenske površine orientirane na jug in čim manj na sever, brez tega je lahko hiša kvečjemu nizkoenergijska. To so tudi razlogi, da so imele prve pasivne hiše enokapnice, kar pa danes še zdaleč ni nujno. Vabimo vas, da si ogledate tudi naš katalog pasivnih hiš.

12. Ali je tehnologija ogrevanja in prezračevanja pasivne hiše zapletena za upravljanje?

Upravljanje naprav je samodejno, a kljub temu zahteva določeno znanje. Vendar nič bolj kot upravljanje kurilnice v običajni hiši in osebnega računalnika. Za ogrevanje pasivne ali nizkoenergijske hiše pogosto skrbi toplotna črpalka, ki pa jo danes veliko investitorjev vgradi že v običajno hišo. Ta deluje tako kot klimatska naprava pa tudi upravlja se jo zelo podobno. Prezračevalna naprava je enostavna, zahteva menjavo filtrov za prah enkrat na pol leta na kar vas opozori regulacijski vmesnik nameščen največkrat v dnevnih prostorih. Na tem vmesniku lahko enostavno spreminjate moč prezračevanja po stopnjah, npr. znižanje, če ste dalj časa odsotni ali pojačanje, če imate številčnejši obisk.

13. Se lahko pasivna hiša poleti pregreje? Kako jo lahko hladimo?

Pravilno grajena pasivna hiša se poleti težko pregreje. Velike površine oken, ki so značilne za te hiše, je treba poleti senčiti, tako kot pri običajnih hišah – to je enostaven pogoj. Vsem strankam pa pri tem vprašanju svetujemo predpripravo za temperiranje armiranobetonske plošče in razvlaževanje vstopnega zraka.

Okna, ki pasivnim hišam omogočajo zimski zajem sončnega sevanja, lahko poleti na podoben način pregrejejo hiše, če se jih neustrezno senči. Pri tem niso toliko problem okna na jug, kot se za pasivno hišo pravilno orientirajo, ampak predvsem okna na zahod. Sonce je poleti v tej smeri še vedno dovolj “močno”, hkrati pa je v takšni legi, da lahko sije globoko v prostore hiše. Rešitev, ki jo predlagamo (poleg senčenja) je enostavna in razmeroma poceni. Uporabi se namreč obstoječe elemente ogrevalnega sistema, to je talno gretje, ogrevanje vstopnega zraka in toplotna črpalka. Večina toplotnih črpalk je reverzibilnih, kar pomeni, da zmorejo tudi hladiti. V medetažno betonsko ploščo se vgradi nekaj deset metrov cevi za talno gretje preko katere se rahlo hladi ta pomemben del toplotne kapacitete hiše. Že obstoječ grelnik zraka pa hladi vstopajoči zrak, da ta odda večino vlage ter postane primerno suh in hladen.

14. Kako bi me prepričali, da se odločimo za gradnjo pasivne hiše namesto navadne?

Najbolj prepričljiv je pogled na graf “Primerjava rasti stroškov za hišo narejeno po PURES in PH standardih” pri vprašanju o investiciji. Začetna investicija v pasivno hišo je v principu višja, vendar se vsaka hiša gradi za daljše obdobje in  po desetletju začnejo stroški običajne hiše drastično presegati stroške pasivne hiše. Ne samo, da ima pasivna hiša mnogo manjše obratovalne stroške, cene energentov in dajatve se nezaustavljivo višajo. Druga zelo dobra lastnost pasivnih hiš pa je notranje ugodje, za katerega poskrbijo tople in zelo dobro izolirane zunanje površine in okna ter vedno svež zrak z zelo malo izgube toplote.

Problema energetsko in okoljske negotove prihodnosti se zavedajo tudi evropske oblasti, zato se bodo v prihodnosti vse hiše gradile po visokem energetskem standardu. Vzporedno se dosegajo tudi višji standardi notranjega ugodja stavb.

Potrebno je vedeti, da ima nezanemarljiv vpliv na doseganje pasivnega standarda tudi lokacija objekta in urbanistične zahteve. Ne glede na to pa je praktično kjerkoli v Sloveniji mogoče doseči najmanj nizkoenergijski standard.