Ta primer pokaže zakaj je pri standardu pasivnih in nizkoenergijskih hiš neizogibno potrebno zagotoviti zrakotesnost: Še posebej za leseno montažno gradnjo velja, da je potrebno poskrbeti za ustrezen zrakotesen in parozaporen sloj s kakovostno izvedenimi vsemi stiki in instalacijo, ki se vedno nahajajo ob tej ravnini. Skozi slabo izveden stik širine 1mm in dolžine 1m v parni oviri na običajen zimski dan preide 800 g vlage. To povzroči navlaževanje toplotne izolacije, ki se nahaja takoj za parno oviro. Njena toplotna prehodnost drastično pade, skoraj za 500%. Vlaga se razširi na širše območje in dobimo več kvadratnih metrov fasadne ali strešne površine brez prave toplotno-izolativne funkcije. V istem sloju se nahaja tudi nosilna konstrukcija, ki je največkrat lesena. V kolikor je pri nizkoenergijski hiši izmerjena zrakotesnost večja od 1.5 izmenjav, se zelo poveča tveganje gradbenih poškodb. V večini primerov hiše plesnijo v ostrešju, pri lesenih stavbah tudi stene. Največkrat se dogaja, da topel zrak potuje skozi vtičnice po votlih zidakih proti ostrešju, kjer se ohladi in kondenzira. Pri slabši zrakotesnosti v pasivnih hišah nastaja, poleg večjih potreb po toploti, tudi toplotno neugodje ali celo nastanek zidne plesni zaradi nepredvidenih hladnih površin, kjer kondenzira vlaga. (vir: Institut za gradbeno fiziko, Sttutgart; DBZ 12/89, Seite 1639)