DOLOČITEV CILJNE STOPNJE PRENOVE IN PRIHRANKOV ENERGIJE

Pri postavljanju zahtev za določitev ciljne stopnje energetske prenove je potreben celovit in integriran pristop pri obravnavi prenove vseh ključnih sestavnih delov objekta. Drugačen pristop, kot je izvajanje delnih prenov, lahko pripelje do tega, da nadaljnji krepi niso več zanimivi in se ne izvedejo. Pri tem je treba razumeti, da so se v dosedanji praksi izvajali ukrepi, ki so bili sami po sebi ekonomsko najzanimivejši, taka praksa pa je v več primerih pripeljala do tega, da je nadaljnja prenova objektov ekonomsko manj oziroma celo nezanimiva, saj so posamezni ukrepi lahko nezadostni in lahko povzročijo t. i. učinek zaprtega sistema (angl. lock-in effect). Pri tem je treba poudariti, da je življenjski cikel takih prenov okvirno 25 let, zato si je treba v duhu izkoriščanja celotnega potenciala prihrankov energije prizadevati za izvedbo vseh ukrepov v okviru prenov, ki so ekonomsko in tehnično upravičene. Tipičen pristop pri prenovi starih stavb je pristop »po liniji najmanjšega odpora«, kar pomeni, da se vpeljejo stroškovno najučinkovitejši ukrepi, ki imajo navadno kratko vračilno dobo in zagotavljajo prihranek energije od 20-25 %. Vendar pa, če želimo izkoristiti celoten ekonomski in tehnični potencial, si je treba prizadevati za bistveno višje cilje glede prihrankov. Seveda so višji prihranki močno odvisni od ravni energetske učinkovitosti stavbe pred prenovo in od rentabilnosti bolj drastičnih ukrepov, vendar pa so odvisni tudi od uspešnosti drugih dejavnikov, kot so spremembe v vedenju potrošnikov po uvedbi izboljšav.

V nadaljevanju so predstavljene različne ravni prenov, obravnavanih v tem dokumentu. Navodila narekujejo, da prenove v okviru kohezijske politike sledijo ciljem celovito in skladno s cilji skoraj ničenergijske prenove.

Izvajanje posameznih ukrepov, tudi najenostavnejših, kot so izboljšano obratovanje in vzdrževanje, nadgradnja razsvetljave, zamenjava kotlov ali podstrešne izolacije, je prva stopnja intervencije. Financiranje kohezijske politike se praviloma ne sme uporabiti za podporo izvajanja posameznih ukrepov.

Kombinacija individualnih ukrepov (kar poimenujemo »standardna prenova«) vključuje istočasno in integrirano uvedbo majhnega števila individualnih ukrepov za varčevanje z energijo.

Celovita energetska prenova stavb pomeni prenovo, ki izkoristi celoten gospodarski potencial izboljšav energetske učinkovitosti. Praviloma se najprej prenovi toplotni ovoj stavbe, da bi tako dosegli dobre energijske lastnosti stavbe za izvedbo tehničnih sistemov. Glavna prednost celovitega pristopa je možnost medsebojne optimizacije posameznih ukrepov v eni sami, obsežnejši operaciji.